Moč-vir-je narave, ne svete luške krave

ANKARAN > Prostor napolnijo najprej zvoki oglašanja najrazličnejših vrst ptic in pristanišča, ki meji na naravno mokrišče in ankaransko občino, kjer je doma Nika Solce. Glasbenica in pevka, ki smo jo spoznali tudi po uglasbitvah poezije Alme Karlin in Srečka Kosovela, lutkarka, ki je s svojo umetnostjo doma tudi v koprski Lutkarnici pod okriljem Mednarodnega centra lutkovne umetnosti, je zadnja leta vse bolj prepoznavna kot angažirana fotografinja narave. V tišini potopljena v sugestivno okolje ankaranskega močvirja, ankaranske lužice, kot ji je nekoč rekla, oborožena s potrpežljivostjo, potrebno za dočakanje pravega trenutka za beleženje izjemnih prizorov, ustvarjalka premore tudi izvrsten občutek za kompozicijo. Bela čaplja, stalnica na njenih fotografijah in vir navdiha, ki zre v luški tovor, ali se v temi sprehaja po obrežju, v vodi pa se zrcalijo osvetljeni pristaniški žerjavi, so le nekateri pomenljivi prizori, ki obiskovalca postavljajo pred vprašanje: mi ali oni? Občutljivo območje ankaranskega mokrišča, oddaljenega le nekaj kilometrov, je predstavljeno z zvokom, fotografijami in videom.