Mladost na Gradu Kromberk

Po svoje je nenavadno, da sta Sara Gorkič in Tadej Podobnik izvedla dokaj klasičen program, osredotočen okrog romantike, z izjemo dveh “štiklcov” Milka Lazarja, Sonato št. 2 za violino in klavir, in takoj v nadaljevanju še Obskurni ples, ki je v bistvu tretji stavek njegove Baletne suite. Izvajalca sta obe skladbi združila v celoto, ki je s tem pridobila bogastvo kontrasta - prvi del je apoliničen, drugi dionizičen.

Najpolnejše v duu

Sicer pa je že uvodna Sonata za klavir in violino št. 3 v c-molu Edvarda Griega razodela iskrivost mladostnega muziciranja, pristop k partituri, ki je poln upanja, hvaležnosti in strasti, obenem pa se že zaveda odgovornosti, kako interpretirati velikega mojstra na spodoben in učinkovit način. Grieg ni bil kar nekdo, ki bi “štancal” lepe skladbe, vemo, bil je velik estet, prefinjen muzik in imeniten melodik, kar pa je ustvaril, se kiti s superlativi.

In ko je z Griegom steklo brez obotavljanja, brez treme in zadržanosti, se je tudi v nadaljevanju koncert samo še sproščal, mehčal in se bližal točki lahkotnosti, igrivosti, poustvarjalne perfekcije. Glasbenika sta se predstavila tudi solistično. Podobnik s Schubertom, Mendelssohn-Bartoldyjem, Brahmsom in Chopinom, Gorkič pa s skladbo Fritza Kreislerja Recitativ in Scherzo-Caprice, a najlepše in najbolj polno sta zaživela v duu. Po svoje tudi logično, klavir, ki je tam na voljo, ni ravno reprezentativno glasbilo, primeren je za spremljavo, manj pa za solistično igranje, ker ima precej oster in na trenutke “agresiven” zven, ampak nič zato, komorno igranje prenese vse, če se uspe približati poslušalcu. Pa tudi pianist se je uspešno prilagajal danim možnostim.

Sara Gorkič in Tadej Podobnik na prvem koncertu iz niza Grajske harmonije na gradu Kromberk

Foto: Saša Mrak

Menim, da sta glasbenika v svojem izvajanju dosegla dva vrhunca. Prvi je vsekakor izvedba Milka Lazarja, ki je v tem primeru en tak “klasičen” Lazar (naj mi bo oproščeno, ampak tu latinsko reklo Nomen est omen ne velja), njegov “lazar” je živahen, scensko izjemno sugestiven, harmonsko sicer prej varčen kot bohoten, a muzika ima “drive”, bi se reklo, ker večinoma temelji na repeticiji, na minimalističnih motivih, ki v neskončnost variirajo osnovno temo in vlečejo v uho meditativne pokrajine. Skladatelju se tudi pozna, da brez težav preklaplja v jazzovsko estetiko, predvsem pa se iz skladb sliši programska zasnova, ki izhaja iz sodelovanja s plesalcem in koreografom Edwardom Clugom. Izvedba je bila krasna. Tako z vidika sporočilnosti kot tudi tehnične prefinjenosti. Kontrastirana v tistih točkah, kjer je to potrebno, in nadgrajevana z izvajalsko strastjo točno tam, kjer repetition postaja že nekoliko “predolga štorija” in se človek nadvse razveseli spremembe.

Drugi vrhunec večera je bila izvedba Briljantne fantazije, ki jo je po motivih znamenite Bizetove opere Carmen ustvaril madžarski violinist in skladatelj Jeno Hubay (1858-1937). Iz monumentalnega dela je “pobral” nekaj najbolj znanih motivov in jih obdelal tako, da izvajalcu omogoča tudi virtuozno prezenco. Gorkič je zablestela v pasažah, flažoletih, akordičnem igranju, sploh pa v dinamiki in zanesljivem obvladovanju partiture. Talentirana violinistka je glasbeno pot začela v Glasbeni šoli Nova Gorica v razredu Jurija Križniča, jo nadaljevala pri Mojci Križnič na SCVG Emil Komel v italijanski Gorici, pred dvema letoma pa je z odliko magistrirala na Akademiji za glasbo pod mentorstvom Vasilija Meljnikova. Koncert je bil vsekakor čisti navdih mladosti, pomladni pušeljc dveh perspektivnih glasbenikov, ki bogatita našo glasbeno sceno.