Miroslav Košuta: “Tak svet ne more trajati dolgo”

TRST > Bil je pesnik jezika. Ne jezika kot sredstva, temveč kot izvora. “Poleg temeljnega navdiha je eden od izvorov mojih pesmi namreč sam jezik, slovenski jezik, njegova logika, njegova zvočnost, njegove podobe ...,” je pred leti dejal v intervjuju za Primorske novice. Ta zavezanost jeziku zanj ni bila estetska “poza”, ampak eksistencialna drža človeka z meje, ki je zgodaj spoznal, da je beseda lahko tudi oblika odpora.

Rodil se je 11. marca 1936 v Križu pri Trstu, v času in prostoru, kjer je slovenščina pomenila več kot govorico. Pomenila je obstanek. Iz revne družine, kot je večkrat poudaril sam, je z izjemno notranjo trmo in življenjsko silo prišel do študija v Ljubljani. Tja se je prvič odpravil leta 1955, z vlakom, ki je stal na mejah, in s telesom, ki je kmalu zatajilo. “V Ljubljani mi je odpovedalo srce. In po desetih tednih zdravljenja so me poslali domov umret. A je bila življenjska sila močnejša od bolezni.”

Zvest govorici rodnega Križa

Morda prav zato v njegovem opusu nikoli ni manjkalo temeljnega zaupanja v življenje - ne slepega optimizma, temveč potrpežljive, trpke zvestobe svetu. Njegove pesmi so rasle iz obmorskega in kraškega sveta, iz spomina na otroštvo, iz ljubezni in erosa, pa tudi iz bolečine manjšinskega položaja. Sam je priznal, da je že zelo mlad našel sorodstvo med izkušnjo zamejskega Slovenca in afroameriško poezijo: “Črnci so izražali vdanost v svojo usodo, ne pa tudi sprijaznjenosti. Ničesar niso mogli, a v srcu so se še upirali.” Ta notranji upor, brez patetike in brez kričanja, je postal trajna značilnost njegove poezije.

Košuta je bil prepričan, da poezije njegove vrste ni mogoče preseliti drugam brez izgube. “Posebej taka, kakršno pišem jaz, v prevodu izgubi svoj primarni smisel. Izgubi ritem, asociacije na narečja, jezikovno žlahtnost,” je leta 2011 ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo zaupal našemu nekdanjemu sodelavcu Andražu Gombaču.

Svoj pesniški glas je zavestno naslonil na govorico rodnega Križa, na njen humor in zvočnost, ki se izmikata knjižnim normam in prevodom.

Oster opazovalec družbe

Košutovo življenje ni bilo omejeno na literaturo. Po vrnitvi iz Ljubljane v Trst je pomemben del svoje energije posvetil gledališču. Slovenskemu stalnemu gledališču (SSG) v Trstu je “dal” kar 25 let. Najprej kot član umetniškega vodstva, nato pa, od leta 1978, dve desetletji kot ravnatelj in umetniški vodja.

Bil je tudi oster opazovalec družbe. V svojih poznih letih je zaskrbljeno govoril o razkroju skupnosti, o asimilaciji, o krhkosti slovenskega prostora v Trstu. “Ali bomo preživeli, je v veliki meri odvisno od nas samih, a ne samo od nas,” je razmišljal in dodal misel, ki danes zveni kot oporoka: pomembneje od gole biološke ali narodnostne kontinuitete je, “kaj bomo pustili v kulturi tistih, ki nam bodo sledili, v njihovi zavesti”.

Miroslav Košuta in Boris Pahor leta 1971

Foto: Mario Magajna

Velikan tržaškega kulturnega prostora

Košuta se nikoli ni umaknil v molk. Tudi angažirane pesmi, ki jih je pisal kot odziv na družbena dogajanja, je razumel kot moralno gesto. Pesem Dan oktobrske revolucije ni bila, kot je poudaril, hvalnica, temveč opomin: “Tak svet ne more trajati dolgo.” V njej je govoril v imenu tistih, ki nimajo glasu, z vero, da umetnost lahko vsaj za trenutek vzpostavi prostor solidarnosti.

Ob njegovi smrti so se oglasili tudi v Slovenskem stalnem gledališču Trst. Spomnili so se moža, ki je bil “velikan tržaškega kulturnega prostora”, in zapisali, da je v gledališču pustil “dragocene sledi svojega ustvarjalnega in človeškega popotovanja”. Z globoko hvaležnostjo so se poklonili človeku, ki je s srčnostjo in vizijo zaznamoval generacije.

Miroslav Košuta je odšel tiho, kakor je znal biti tih tudi v pesmi. A njegova beseda ostaja. Ostaja kot sled v jeziku, kot spomin na upor brez sovraštva in kot dokaz, da se je mogoče starati brez cinizma. “Pomembno je, da se ne predamo, da se ne prepustimo apatiji.”