Mineva 40 let od smrti slikarja Avgusta Černigoja

LJUBLJANA > Ob obletnici smrti bo v Ateljeju Lučka in Avgust v Ljubljani ob 18. uri predavanje Dragana Živadinova z naslovom Slovenska historična avantgarda in Černigoj. Tam je na ogled tudi razstava, dialog med Černigojevimi deli in deli Duše Jesih.

Obiskoval je tudi znamenito šolo Bauhaus

Černigoj se je rodil leta 1898 v Trstu, kjer je obiskoval umetno-obrtno šolo. Po koncu prve svetovne vojne je poučeval risanje v Postojni. Od leta 1922 je študiral na münchenski akademiji Becker-Gundahel. Obiskoval je tudi znamenito šolo Bauhaus v Weimarju. Po 2. svetovni vojni je bil vse do upokojitve 1970 profesor risanja na slovenski gimnaziji in na slovenskem učiteljišču v Trstu. Zadnja leta svojega življenja je preživel v hotelu Maestoso v Lipici. Umrl je leta 1985 v Sežani.

Kobilarni zapustil izjemen opus

Černigoj je Kobilarni Lipica zapustil izjemen opus svojih del, izbrana so na ogled v tamkajšnji Galeriji Avgusta Černigoja.

Poznavalka Černigojevega opusa Nelida Nemec je ob razstavi ob 120-letnici umetnikovega rojstva leta 2018 v avli ministrstva za kulturo zapisala, da je bil Černigoj več kot šest desetletij živo prisoten tako v zamejskem prostoru, kjer so se ob njegovih zgledih in vplivih razvili mnogi likovni umetniki, kot tudi v slovenskem, kjer je, tako kot že s svojo prvo samostojno razstavo leta 1924 v Ljubljani, tudi ob ponovnih srečanjih s slovensko likovno umetnostjo po drugi svetovni vojni korenito posegal v likovna prizadevanja.

Za njegov umetniški credo, pa tudi dojemanje sebe in sveta je bilo po oceni likovne kritičarke odločilno njegovo bivanje v Weimarju in spoznavanje novosti, ki so jih izpostavljali na Bauhausu. V tem zgodnjem obdobju je ustvaril dela, v katerih je strnil avantgardne metode futurizma, dadaizma, konstruktivizma in zenitizma.

Ukvarjal z mnogimi tehnikami

Zatem se je postopoma približeval modernističnim umetnostnim tokovom v Sloveniji in se okrog leta 1930 odločil za monokromno, kubistično, plastično novostvarnostno estetiko tako v slikarstvu kot v kiparstvu, pozneje pa se je prepustil bolj sproščenemu slikarskemu prijemu v klasičnih žanrih portreta, tihožitja, interiera in krajine. V začetku 50. let je skupaj s tržaškim slikarjem Lojzetom Spacalom vnesel svežino svobodne umetniške izpovedi v slovenski prostor, ki je bil še močno pod vplivom socialističnega realizma.

Tudi v 60. letih se je angažirano prepuščal iskanjem novih likovnih prijemov in se loteval novogeometrijskih razporejanj slikovne podlage. Začel je tudi razgrajevati interiere in krajine v slikarstvu, v grafiki pa je prehajal v abstrakcijo. Konec 60. in 70. leta prinesejo lepljenke in ponovno obujene umetnostne objekte, 80. leta pa konstrukcije, pastele in grafike.

Njegov opus kaže, da se je v svojem ustvarjalnem obdobju ukvarjal z mnogimi tehnikami. Veliko je snoval v grafičnih tehnikah, v jedkanici, linorezu in lesorezu, navduševal pa se je tudi nad lepljenkami, ki jih je uporabljal tudi v scenografskih osnutkih. Tu je pogosto interveniral z barvnimi svinčniki. Ustvarjal je v mešani tehniki, na jesen svojega življenja zelo rad tudi v akvarelu pastelu. Zelo blizu so mu bile strganke, pa tudi objekti.