Mind Tree: “Ne bodimo brezmejni samo zato, ker smo lahko!”

Album Suite for Shattered Dreams je izšel oktobra letos in tako nasledil prvenec Catharsis, ki so ga bobnar Žiga Smrdel, pianist Matic Štemberger in basist Peter Smrdel v svet poslali pred dvema letoma. Za razliko od prvega, ki se tematsko ukvarja bolj z osebnim doživljanjem čustvenega očiščenja posameznih članov zasedbe, je drugi album družbeno usmerjen. Bistrški triumvirat, kot smo trio poimenovali pred leti, je namreč album posvetil vsem žrtvam nasilja po svetu, posebej žrtvam genocida v Gazi.

Tudi zdaj, ko naj bi ameriški predsednik Donald Trump Gazo “odrešil” grozot vojne, Mind Tree ne skrivajo svojega mnenja. Trumpov načrt ni obnova, temveč politični poseg, ki ima veliko ceno, so prepričani. “Ameriška resolucija, ki jo je potrdil Varnostni svet ZN, ni bila sprejeta kot pot do miru, ampak kot poskus, da se Gaza postavi pod mednarodno skrbništvo, kjer bodo Palestinci nemočno zrli v negotovo prihodnost. To ni partnerstvo - to je nadzor,” sta jasna Peter Smrdel in Matic Štemberger. “Če obnova predvideva nadzor, ne pa povrnitev pravic, potem to ni obnova, temveč zgolj nadaljevanje vojne z drugimi orodji,” še dodajata.

Mind Tree

Foto: Jure Grašak

O družbeni angažiranosti
slovenskih glasbenikov

Družbena angažiranost zasedbe pride najbolj do izraza v skladbi The End ... Is Near, ki je nastala v sodelovanju s filozofom Slavojem Žižkom. Vključuje namreč izsek njegovega govora na knjižnem sejmu v Frankfurtu izpred dveh let, ki je v delu javnosti sprožil val odobravanja, pri drugem pa, kakopak, precej zgražanja. Mind Tree so jasno dali vedeti, na kateri strani stojijo, kar je v minulem obdobju med slovenskimi glasbeniki vse bolj pogosto. Bi se morali večkrat izpostavljati? “Da. Ne samo “večkrat”. Vedno, ko gre za življenja, pravice in dostojanstvo,” odgovarjajo Mind Tree. Jasno zavračajo tudi predpostavko, da 'umetnost ni politika'. “Ta izjava je udobna, ampak prazna. Umetnost je vedno politična, ker govori o svetu, o ljudeh in o tem, kar nas boli. Če glasbenik ne zmore jasno povedati, kje stoji, ko se dogajajo množični zločini, potem je tišina dejansko sama po sebi stališče. Ko si umetnik, imaš platformo. Če jo uporabljaš samo zase, je to zapravljanje potenciala. Če pa se oglasiš, ko je treba, to ni nujno aktivizem - to je minimum človečnosti,” povedo fantje.

Kot omenjeno, gre pri Mind Tree za žanrsko izrazito fluidno zasedbo. Že sam sprehod skozi zadnji plošček nas popelje po vseh možnih glasbenih poteh. Pri uvodni, umirjeni Ouverture Bistričani poslušalca spravijo v ambient zakotnega jazzovskega kluba, kjer lahko v miru srka svoj kozarec dimljenega viskija in kadi cigaret. Nakar pa kot strela z jasnega trešči slabih osem minut glasbenega “predrkavanja” v skladbi Drifting Towards Singularity, ki ji brez težav lahko pripnemo žanrsko oznako “progresivni jazz”.

Sledi temačna, skoraj “laibachovska” Unfairy Tale. Klavirski motiv je počasen, melanholičen, z drobnimi nepopolnostmi in prav zaradi teh bi se lahko celotno delo odlično znašlo v filmskem kontekstu. Ustvarja namreč svet, ki je naenkrat lep in boleč.

Sledi Chaos, ki v nasprotju z Unfairy Tale, ki se nagiba k neki introspektivni melanholiji, izbruhne kot emocionalni tornado. Ne nujno agresiven in uničujoč, temveč intenziven, nepredvidljiv in gnan z občutkom notranjega razsula. Album fantje zaključijo z “Žižkovo” The End ... Is Near, ki tematsko izvrstno zaokroži album.

Kje se zgodi tista
prava brezmejnost?

Glede na raznolikost, ki jo ponuja “suita o razblinjenih sanjah”, bi lahko rekli, da so Mind Tree ponotranjili osrednji slogan letošnje evropske prestolnice kulture v Novi Gorici “Gremo brezmejno!”. Kaj pa brezmejnost pomeni članom zasedbe? “Brezmejnost ni abstrakten ideal. Je odločitev, da presežeš okvire, ko veš, da je to potrebno,” odgovarjata starejši Smrdel in Štemberger. “Mind Tree je brezmejen, ker se ne sprašuje, ali so pravila pravilna - ampak ali so resnična. Umetnost po naravi deluje proti zaprtim okvirjem, proti “predalčkanju”, ki pogosto ubije ustvarjalnost, še preden se rodi.”

Kako se moramo obnašati v brezmejnem prostoru? “Tudi ko stopiš v prostor brez meja, moraš prinesti s sabo znanje, spoštovanje in zavedanje. Svoboda, ki ni ukoreninjena v spoštovanju - do drugih, do prostora, do občinstva - postane prazna, egocentrična, včasih destruktivna. Navidezno neomejen prostor brez sidriščne točke včasih ne ustvarja brezmejnosti, ampak kaos,” odgovarjata. “Prava brezmejnost se zgodi tam, kjer se svoboda in spoštovanje dopolnjujeta. Ko svoboda ostane pogumna, tvegana, raziskovalna, a hkrati spoštljiva, utemeljena, pozorna, etična. Takrat se zgodi umetnost, ki ima iskro in globino. Tudi to je nekaj, kar lahko Primorska s svojim 'Gremo brezmejno!' uresniči. Ne bodimo brez meja samo zato, ker smo lahko, temveč zaradi zavedanja, da je svoboda odgovornost in ne samo privilegij.” •