Melanholični pušeljc iz drobcev naše identitete
Koncert Ljubke ljudske - zgodbe o Slovenkah Gala Gjurina in njegovih muzikantov je minuli četrtek navdušil poslušalce v Kulturnem domu Nova Gorica. Nastopili so Gal Gjurin (glas, bugarija, mandončelo, glasbeno vodstvo ...), Janja Brlec (citre, glas), Anja Oraže (glas), Nina Reščič (razne flavte, glas), Leon Žunec (brač, španski laud, kanadski dulcimer), Niko Kostanjevec (tolkala, klavir), kot posebna gostja pa še pevka Severa Gjurin.
NOVA GORICA >Nekoliko okrnjena zasedba je muzicirala sproščeno, z lepim vokalnim nastavkom ter z odličnim izborom slovenskih ljudskih pesmi, ki so po prostoru zaokrožile v krogu urinega kazalca z začetkom na Koroškem. Prava radost je bilo slišati zvočno bogatijo našega etničnega ozemlja, ki na relativno majhnem prostoru zveni nadvse raznoliko, tako s svojimi fantastičnimi narečji, kot tudi z glasbeno zapuščino.
Čudovit jezikovni Babilon
Lingvistično je naša dežela pravzaprav Babilon, nedvomno svetovni unikum, ki pa je v veliki meri še živ in aktualen. Prav tako je pestra njena ljudska ustvarjalnost. Ko je jezikoslovec Karel Štrekelj v devetnajstem stoletju zbiral ljudsko gradivo po raznih pokrajinah, je nedvomno imel občutek, da je nekje v središču sveta. V zbranih pesmih je našel vse ključne tematike, prevladujejo pa vendarle bivanjske teme v razponu od težkega življenja, preko nesrečnih ljubezni, sanjarjenj mladih deklet po širjavah sveta, do smrti in vojne. Pesmi imajo arhaičen pridih, nemalokrat pa prevladuje melanholično, nežno razpoloženje.
Pred nami je bil torej en tak pušeljc iz mnogih rož v odlično krojenih priredbah Gala Gjurina z vrhunsko vokalno-instrumentalno izvedbo.
Pesmi, ki so del naše kulturne identitete
Projekt so poimenovali Ljubke ljudske - zgodbe o Slovenkah. To je pomenilo venček najbolj znanih slovenskih ljudskih pesmi, ki so že od vekomaj del naše kulturne identitete. Če izpostavimo samo nekatere, prekmursko Če bi jaz bila fčelica, pesem o hrepenenju mladega dekleta po svobodi in mladem fantu, krasna je tudi Tomaž nabija sodec nov, ki na duhovit način govori o smrti (božji dekli), ki jo je Tomaž zaprl v sod, pa seveda zimzelene Pastirče mlado, Sijaj, sijaj, sončece, Kaj ti je deklica, Kje so tiste stezice ... ter seveda obvezna Riba Faronika, ki je ob tej priliki dobila še nekaj sodobnega pridiha.
Pred nami je bil torej en tak pušeljc iz mnogih rož v odlično krojenih priredbah Gala Gjurina z vrhunsko vokalno-instrumentalno izvedbo. Sploh še z gostjo večera Severo Gjurin, katere teman, žameten, pa nadvse čist in mehak alt je tako prekleto lep in otožno-radosten, totalno “slovenski” v svoji melanholični milini in strastnosti, da smo si želeli večji delež njenega nastopa na koncertu. Prav tako lepo so zazvenele tudi citre Janje Brlec (v dodatku krasno izvedena nekoliko pocukrana skladba Cvetje v jeseni, ki pa je v tem konceptu zazvenela prijetno in ljubko), ki odlično nadaljuje delo Mihe Dovžana, da ne omenjamo mladega pianista in tolkalca Nika Kostanjevca, ki je v instrumentalu vsako pesem nadgradil z izvirnim pristopom.
Pesmi so izšle tudi na istoimenskem albumu, Gjurin pa je tokrat kot dominanten vokalist, povezovalec in besedni opremljevalec koncerta poskrbel tudi za duhovito in vedro razpoloženje.
