Meja, ki povezuje

V tem duhu je tudi letos zaživel skupni dogodek sodelujočih gledališč, ki je ob odprtju festivala orisal literarni portret edinstvene usode ljudi, narodov, kultur, jezikov, držav v stiku prek štirinajstih slovenskih in italijanskih literarnih del o meji in obmejnosti.

Večjezični dogodek z naslovom Premejevaje/Sconfinarrando je nastal po zamisli profesorja Mirana Košute, ki je v predstavi tudi povezovalec in pianist. Njegovo igranje na klavir je spremljalo antologijo odlomkov iz različnih del, ki jih je glasba pomenljivo podprla, komentirala, jih postavljala v literarno in gledališko razsežnost. Igralci Ariella Reggio, Nikla Petruška Panizon, Danijel Malalan in Ivan Zerbinati so prebrali misli in pripovedi o meji iz opusov Borisa A. Novaka, Marice Nadlišek Bartol, Borisa Pahorja, Alojza Rebule, Marka Sosiča, Miroslava Košute, Davida Bandlja, Umberta Sabe, Itala Sveva, Fulvia Tomizze, Claudia Magrisa, Paola Rumiza, Diega Maranija in Roberta Dedenara. Igralci so stali na različnih krajih vrta, povezovalec pa na odru, kjer je publika lahko “od blizu” sledila njihovemu branju na ekranu, ki ga je postavil Maurizio Bressan. “Meja je usoda” piše pesnik Boris A. Novak in vse zgodbe so potrdile lepoto in kompleksnost doživljanja obmejne raznolikosti, od vojnega časa do bolj skrite nestrpnosti povojnega časa in današnjega spraševanja o pomenu meje.

Sožitje različnosti je očaralo tudi režiserja Lina Marrazza, ki je o besedilu povedal: “Premejevaje ni zgodba, temveč mentalno in čustveno potovanje. Vsak odlomek ima edinstveni značaj, ki ga poudarjata ritem besed in evokativni kontekst. Če pa gledamo na celoto, kot da bi šlo za eno samo besedilo in predstavo, vsak odlomek je postaja na isti poti, kjer se elementi povezujejo, zlijejo, izmenjujejo in ustvarjajo vtis o meji, ki ni omejevalna, saj se v njej prepletajo izvori podobnih in hkrati različnih narodov. Težko bi v Košutovi kompoziciji izbral del, ki me nagovarja bolj kot ostali. Komentarji, ki jih uporablja kot medigre, so prav tako neločljiv del celote. Gre za celovito delo, ki v tej enotnosti najde čarobnost, muzikalnost in moč.” O vlogi glasbe je režiser dodal: “Glasba je bistvenega pomena: ne gre za zvočno podlago, temveč za povezovalni element vseh odlomkov. Tudi režija se izraža najprej v vsakem posameznem poglavju. S tem in s postavitvijo igralcev poudarja občutek razdalje, meje, ki ločuje tudi igralce. Podobe na ekranu so odraz samote posameznika, na koncu pa stojijo vsi igralci, združeni, na odru, kjer se glasovi, jeziki, narečja in situacije pomešajo in oblikujejo ... življenje.”