Med nagrajenci Prešernovega sklada tudi Novogoričan Gregor Božič

Mateja Bučar (1957), sicer Novomeščanka, velja za eno najpomembnejših osebnosti na slovenski plesni in koreografski sceni. Od leta 1980 je bila članica baletnega ansambla v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je v 24 letih odplesala skoraj vse pomembne predstave. Njena dela in predstave so uprizorili že na Dunaju, v Salzburgu, Berlinu, Moskvi, Milanu, Firencah, Varšavi, Budimpešti, Zagrebu, na Reki, v Stockholmu, Rotterdamu in še marsikje. "Njeno delo je s soočanji različnih materialnih tekstur, naj so bile telesne, kinetične, prostorske, svetlobne, skulpturne, snovne ali tehnološke idr., razgrajevalo trdnost in sklenjenost posameznih koreografskih gradiv in izzivalo gledalsko zaznavo plesa ter človeških teles," piše v utemeljitvi. 

Saša Mächtig (1941) je v slovenskem in širšem oblikovalskem prostoru prepoznan kot industrijski oblikovalec z jasnim slogom in dolgoletnim delom. Širši javnosti je poznan tudi kot oče znamenitega kioska K67, ki so ga vključili tudi v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. "Mächtig je s kioski, avtobusnimi nadstreški, uličnimi elementi in modularnimi arhitekturnimi sistemi desetletja oblikoval podobo slovenskega javnega prostora. Njegovi sistemi postajališč, informacijskih elementov in urbane opreme so na novo definirali standarde javnega prostora s trajno uporabnostjo, tehnološko racionalnostjo in izjemno estetsko doslednostjo. Uvajanje modularnosti in prilagodljivosti v množično proizvodnjo je bilo izjemno pionirsko delo," so člani upravnega odbora zapisali v utemeljitvi nagrade. 

Med nagrajenci Prešernovega sklada je letos tudi Novogoričan Gregor Božič (1984), režiser, in direktor fotografije. Med njegove najodmevnejše projekte vsekakor sodi Fiume o morte!, kjer je sodeloval kot direktor fotografije. Širšo prepoznavnost je dosegel že s svojim režijskim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov, nedavno pa je javnost navdušil s kratkim dokumentarno-igranim filmom Navadna hruška. Kot piše v utemeljitvi nagrade, Božič "z izrazito filmskim jezikom poetično in hkrati zelo konkretno, ostro in duhovito nagovarja intimna in skupnostna čustva ter spomine in spodbuja razmislek o trajnosti, dediščini ter človekovem odnosu z zemljo, Zemljo ... in s filmom".