Med linijami tišine: Bagrat Arazyan razstavlja v Ilirski Bistrici

"Razstava je povsem spremenila prostor Pavlovčeve galerije, saj gre za izredno premišljeno prezentacijo likovnih del in njihovo vključitev v prostor. Gre za avtorsko fotografijo, ki jo Arazyan dodeluje na digitalen način. Pri tem intervenira v obliki digitalnega kolaža z uporabo fragmentov iz svojih starejših del ter starih papirjev, in na ta način vnaša posebno vzdušje v svoja likovna dela," pove kuratorka razstave Anamarija Stibilj Šajn. Avtorjeva ustvarjalna odprtost zahteva, da v njegov svet vstopimo premišljeno, odprto in poglobljeno. Kuratorka meni, da je umetnost tisto, kar je presežno, humanistično, kar nas navdaja s pozitivnim in blagodejnim ter je še kako potrebna v sodobnem času. "Na ta predpraznični dan, na dan miru in tišine, hkrati pa tudi v kontekstu splošne situacije, ki jo trenutno doživljamo, smo želeli vnesti nekaj tišine, miru in presežnega metafizičnega vzdušja. Vsi skrbno izbrani fragmenti njegovih likovnih del nosijo globlji pomen in prav to želimo, da gledalci začutijo," doda Stibilj Šajn.

V Pavlovčevi galeriji so v petek odprli razstavo Silence/Tišina armenskega umetnika Bagrata Arazyana

Foto: Alja Celin

Bagrat Arazyan je multidisciplinarni umetnik, kurator, grafični oblikovalec, glasbenik in filozof, ki od leta 2015 stalno živi in dela v Pivki. Rodil se je v Erevanu v Armeniji, študiral pa na Art Collegu v Moskvi. Bil je soustanovitelj galerije in oblikovalskega studia Modius v Moskvi, od leta 2017 pa je soustanovitelj in kurator Centra sodobne umetnosti Pivka. Uvrščamo ga lahko med moderniste, vendar njegovo delo presega enotne slogovne oznake. Linije, barve, ploskve, svetloba in strukture so tisti elementi, s katerimi se avtor izraža in hkrati razmišlja. Ker se umetnik ukvarja tudi z glasbo, je odprtje razstave glasbeno obogatil skupaj s skladateljem in saksofonistom Ladom Jakšo.

Linije kot meje, ki povezujejo

Vsem trinajstim likovnim delom so skupne prekinjene linije, ki stabilizirajo in uravnovešajo celotne kompozicije ter se hkrati smiselno vključujejo tudi v sam razstavni prostor, saj jih je avtor s črno potezo nadaljeval po stenah in panojih, na katerih so razstavljena dela.

V Pavlovčevi galeriji so v petek odprli razstavo Silence/Tišina armenskega umetnika Bagrata Arazyana

Foto: Alja Celin

Ta ostajajo zasidrana v realnem svetu, vendar njegove meje presegajo in postajajo nekakšno okno v drugo, v prostor, kjer se lahko dotaknemo miru, ki nima več eksistencialne, temveč bitno podlago. Linije, ki se pojavljajo v različnih oblikah, niso le likovni element, temveč nosilke pomena. So linije stabilnosti, a hkrati tudi meje, ki ne ločujejo, temveč povezujejo tukaj in zdaj z nečim onkraj, z večnostjo. Predstavljajo poti, ki jih je avtor prehodil na svoji življenjski in ustvarjalni poti, obenem pa odpirajo nova obzorja tudi gledalcu ter ga vabijo, da stopi na lastno pot.

Ustvarjanje kot notranji proces

Avtor je projekt začel predlani, ko je videl fotografije prijateljice, ki je v Odesi v Ukrajini fotografirala morje. Ko je obdelal prvi dve deli, je razumel, da mora ta cikel nadaljevati. Zadnje delo je nastalo pred enim mesecem. "Umetnik nikoli ne ve, kdaj bo cikel zaključen ali koliko del bo ustvaril. Ko sem jih ustvaril trinajst, sem začutil, da je ciklus končan in pripravljen za predstavitev. Ko začneš, nikoli ne veš, kaj bo nastalo in zakaj to delaš. Vodi te nek notranji občutek, ki te potegne naprej. Šele med ustvarjanjem začneš razumeti, za kaj je pravzaprav šlo. Že veliko let me zanima ideja metafizike, in ko sem videl ta morski prostor, kjer ni bilo nobenega človeka, sem razumel, da je v tej tišini nekaj, kar me nagovarja in kar lahko nadaljujem z različnimi orodji," razloži umetnik Bagrat Arazyan. Ljudje mu pogosto pravijo, da je digitalno delo lažje, vendar avtor se s tem ne strinja. Meni, da takšno delo zahteva veliko natančnosti in vsak korak mora biti premišljen.

V Pavlovčevi galeriji so v petek odprli razstavo Silence/Tišina armenskega umetnika Bagrata Arazyana

Foto: Alja Celin

Okolje, v katerem živi, na njegovo umetnost ne vpliva. V svojih delih vedno govori o sebi in svoji notranjosti, ne o prostoru, v katerem prebiva. "Ko me vprašajo, ali mora gledalec čutiti enako kot umetnik ali razumeti, kaj želi povedati, vedno odgovorim, da ne. Gledalec je soustvarjalec, saj ima vsak svoj občutek o umetnosti. Ko gledaš umetnino, z njo vzpostaviš dialog  in to je pogovor. Ko delo končam, me ne zanima več, kako se bo gledalec počutil. Nekaterih umetnost ne pritegne, tisti pa, ki jih nagovori, z njo vzpostavijo odnos in vedno nekaj začutijo," doda Arazyan. Prireditelji razstave menijo, da živimo v času, ko se najpogosteje sprašujemo, kako vstopiti v svet tišine in kako doživeti mir. To so naša najpogostejša hrepenenja in želje, in zato je ta razstava pravšnja za čas, v katerem živimo.