Marina Abramović v Piranu: Svetloba prihaja iz nas (VIDEO, FOTO)

Počaščena in navdušena nad razstaviščem, v katero se zadnja leta spreminja dotrajana, a sugestivna cerkvica Marije Zdravja na piranski punti, je Marina Abramović, slovita vizualna umetnica in pionirka performansa srbskega porekla in svetovnega domovanja, pozdravila številno občinstvo, ki je počastilo zaprtje razstave Confess njenega prijatelja Igorja Andjelića. Sodelovala je z delom Zlata maska, za zvočno podobno pa je poskrbel skladatelj Aldo Kumar.

Odpri galerijo

PIRAN > Da, prav ste prebrali, šlo je za zaprtje razstave oziroma intervencije - že četrte Igorja Andjelića v tej cerkvi -, ki ga je poleg ustvarjalcev in številnega občinstva iz bolje obveščenih, zlasti ljubljanskih in deloma piranskih krogov počastila predsednica države Nataša Pirc Musar in med drugim z Marino Abramović posnela prispevek za svoj podkast.

Marina Abramović, ki jo bo novembra prihodnje leto ljubljanska Cukrarna počastila z razstavo 12 let tandema Ulay / Marina Abramović, je posebej čustveno doživela obisk Pirana zaradi obiska groba svojega nekdanjega umetniškega in življenjskega partnerja, vizualnega umetnika Ulayja, ki so ga na njegovo željo pokopali prav na znanem pokopališču nad obzidjem.

“Tu vključena umetnost sega res globoko v moje otroštvo. Vzgajala me je babica. Oče in mama sta bila komunista in nista verjela v nič, babica pa je bila v cerkvi vsak dan. Do svojega dvanajstega leta sem bila z njo. Vedno je imela freske okoli sebe. Zame je bila zanimiva ideja, da svetloba prihaja iz notranjosti, ne od zunaj, da moraš v bistvu žarčiti svetlobo. Šele kasneje, ko sem se začela ukvarjati z umetnostjo performansa, sem se domislila, da bi ustvarila to delo, tako da sem svoj obraz premazala s čistim poljskim medom, nanj pa postavila zlate lističe, kakršne se uporablja za pozlatitev ikon ali okvirjev slik. Nato sem, ne da bi trenila z očmi, dolgo zrla v kamero in le dihala, dihanje pa premika lističe, kar asociira na ikone in na dejstvo, da vse prihaja od znotraj, iz nas samih,” je zbranim v Piranu pojasnila umetnica. Cerkev je do včeraj videla le na fotografijah, ki ji jih je poslal Andjelić. Tudi v živo jo je prostor navdušil.

Razstavo Confess je v cerkvi znova zasnoval Igor Andjelić, fotograf, vizualni ustvarjalec in oblikovalec, o katerem pravijo, da je nepogrešljivi del ljubljanskega kulturnega dogajanja, a je zadnja leta tudi nepogrešljiv del piranskega umetniškega dogajanja. S svojimi intervencijami propadajočo cerkvico na svoj način oživlja, s tokratno Confess je praznino na glavnem oltarju zapolnil z Zlato masko, delom iz leta 2009, Marine Abramović, stranska pa z izbrušenima zlatima ploskvama, nekakšnima zlatima zrcaloma, v katerih se je moč tudi zrcaliti, a kot je zapisala kustosinja Yasmín Martín Vodopivec, poleg drugačnega odseva ambienta “se hkrati poglobi v razkrivajoče možnosti avtoportreta kot nelagodnega samoizpovednega izraza”.

Celotna postavitev pravzaprav kot mnoga umetniška dela kliče človeka po zazrtju vase. A pogledi na zatvoritvi so bili uperjeni zlasti v gostjo, neverjetno 77-letno Marino Abramović, ki je poleti na angleškem glasbenem festivalu v Glastonburyju dosegla, da je za sedem minut na tisoče ljudi obmolknilo. Javna intervencija Sedem minut kolektivne tišine je bila svojevrsten poziv k miru. In tudi v cerkvici, kjer je odzvanjala le mistična glasba primorskega skladatelja Alda Kumarja, ki je umetnico prav tako spoznal včeraj, je bilo navkljub množici vseobsegajoče tišine več, kot bi se je lahko nadejali. In če smo že pri spovedi ali priznanju, na kar namiguje naslov razstave, smo modro molčali tudi vsi predstavniki medijev, ki nas ni bilo na odprtju v začetku avgusta.

---