Mar ni vprašanje, kako bomo sobivali, že bistveno?

BENETKE > V ospredju 17. arhitekturnega bienala je več aktualnih tematik, ki zadevajo predvsem klimatske spremembe, migracije, politično polarizacijo in trajnostni razvoj. Svoja dela predstavlja 112 sodelujočih iz 46 držav, Slovenija razstavlja projekt o več kot 330 zadružnih domovih.

Arhitektura v nenehnem razvojnem procesu

Programsko je bienale zasnovan na petih postavkah, kot je tudi sam naslov bienala sestavljen iz petih enot. Beseda how (kako) izpostavlja raziskovalni pristop in prizadevanja v iskanju novih idej. V času vse bolj razvejanih globalizacijskih procesov terjajo kontaminacije med zvrstmi in disciplinami soočanje. V besedi will (bomo) poudarja kurator pogled, ki je zazrt v bodočnost. Beseda we (mi) govori o empatičnosti arhitekture, pojmu inkluzije in povezovanja med narodi ter zvrstmi. Beseda live (živeti) je prežeta z optimistično vizijo stanovanjske arhitekture. Together (skupaj) pa zaobjema pomen in povezovalno moč kolektiva. Končni vprašaj dopušča pluralnost odgovorov, ki pomagajo osmisliti vlogo arhitekture, ozavestiti njene vrednote v nenehnem razvojnem procesu.

Zlati lev Špancu Rafaelu Moneu

Na uradnem odprtju so podelili zlatega leva za življenjsko delo španskemu arhitektu Rafaelu Moneu, profesorju, teoretiku in kritiku, ki je prispeval k inovativnemu pristopu do arhitekture: ta upošteva kontekstualnost in namembnost, a ju zna obenem preseči. Kurator bienala Sarkis, ki je arhitekta predlagal za nagrado, je v svoji utemeljitvi posebej poudaril, kako je Moneo znal motivirati cele generacije arhitektov, ker je uzrl izrazno moč, klenost oblik in obstojnost arhitekture.

Posebno priznanje, častnega zlatega leva, pa bodo posthumno dodelili arhitektki Lini Bo Bardi kot priznanje njeni pozornosti do družbene vloge arhitekture. Posebej je poglobila vlogo arhitektov v rekonstrukciji v povojnem času, obenem si je prizadevala, da bi tudi sama aktivno prispevala h kulturnemu in družbenemu preporodu, s posebno pozornostjo do ljudske tradicije in biorazličnosti.

Novost letošnjega bienala, ki dodatno osvetljuje soodvisnost človeka z bivanjskim prostorom, pa je prikaz plesa v dogajalnem prostoru - v sodelovanju s 15. plesnim bienalom bodo konec julija plesalci obiskali tudi Arzenal. Bienale v vseh svojih različnih vejah tudi ne prezira izobraževalnega sistema in redno vzdržuje stike s fakultetami z organizacijo simpozijev ter delavnic, ki si bodo sledile jeseni. Kot je dejal predsednik bienala Roberto Cicutto, je tokratni bienale arhitekture navzoč celih 365 dni v letu, saj bo tudi po uradnem zaprtju 21. novembra nadaljeval razvijanje svojih programskih izhodišč z organizacijo debat preko drugih platform, da bi še dalje omogočal soočanje.

Slovenija: Skupno v skupnosti

Ključna tema bienala ostaja namembnost zgradb v soodvisnosti z družbenimi potrebami. Med posebnimi projekti, ki jih Bienale razvija od leta 2015, je sodelovanje z muzejem Victoria&Albert iz Londona. Letos predstavljajo tri britanske mošeje in zgodbe njihovih zgradb, s čimer spodbujajo razmišljanje o migracijah in posledičnih kontaminacijah med kulturami, v smislu medkulturnega dialoga, ki neposredno prispevajo k razvoju arhitekture.

Splošen didaktično-pedagoški pristop v odnosu do arhitekture in okolja se pojavlja povsod in predvsem v italijanskem paviljonu, ki ga je na temo “vzdržljivih skupnosti” ustvaril Alessandro Melis, tudi z obravnavo zgodovinskih in okoljskih tematik. Če se je prvotno bienale arhitekture osredotočal predvsem na prikaz načrtov, ki jih je podprl s fotografijami in filmi, se v zadnjih letih ne obrača le na strokovnjake, temveč je vse bolj pozoren do širšega občinstva. Tako osrednji tematski del kot tudi državni paviljoni nagovarjajo gledalce prek posegov v prostor, ki so iz vizualnega vidika prikupni, jasno berljivi predvsem zaradi klenih struktur in prijetni zaradi raznoterosti uporabljenih materialov. Za teatralno zunanjostjo nekaterih so vsebine pogostoma površinske.

Nasprotno pa se Slovenski paviljon v predelu Arzenala predstavlja z zelo tehtnimi vsebinami in poglobljenim raziskovalnim delom na temo zadružnih domov, ki so začeli nastajati leta 1947. Skupno v skupnosti predstavlja to specifično tipologijo zgradb, namenjenih druženju, ki so sad sodelovanja tehnikov, arhitektov in umetnikov. Nekateri domovi so bili prenovljeni, drugi so potrebni obnove: kuratorji Blaž BabnikRomaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar in Asta Vrečko so poskrbeli za nazoren prikaz teh domov v Sloveniji (skupaj jih je več kot 330), še posebej zanimiv je film s pričevanji uporabnikov, kjer si lahko obenem ogledamo strukturne in arhitektonske rešitve, ki so še aktualne.

Kdor se bo vse tja do novembra odločil za obisk arhitekturnega bienala, naj pred tem obišče spletno stran www.labiennale.org; varnostni protokoli predvidevajo med drugim predhodno prijavo, da bi tako preprečili nastajanje vrst ob vstopu v Arzanal in Vrtove. Več je sicer tudi spremljevalnih pobud, ki se odvijajo razpršeno po Benetkah.

JASNA MERKÙ,

Primorski dnevnik