(INTERVJU) Malorshiga: Istra je pokrajina kontrastov

Nobena skrivnost ni, da vaša glasba močno črpa iz istrskega okolja. Kako vidite (vsaj na prvi pogled nenavadno) povezavo med Istro in metalom?

“Istro smo od nekdaj dojemali kot pokrajino kontrastov - surovo, temno, neukročeno, a hkrati veličastno in lepo. Istra nikakor ni samo morje, sonce in vonj po kalamarih, temveč je tudi prostor kamna, vetra, burje, samotnih gozdov, trmaste zemlje, ljudi in njihovih - tudi tragičnih - zgodb. Ko smo gradili identiteto benda, se nam je zdelo samoumevno, da takšna pokrajina kliče po black metalu. V njej je nekaj prvinskega, nekaj starodavnega, kar se naravno zlije z zvokom, ki smo ga takrat iskali - oziroma ga še vedno iščemo.”

Omeniti velja jezike, ki jih uporabljate: slovenščino, angleščino, latinščino, istrsko-beneško narečje, šavrinski dialekt in celo istriotščino. Sem še kakega pozabila? Zakaj odločitev za tako raznoliko paleto jezikov in narečij?

“Istra je že sama po sebi stičišče kultur, glasov in jezikov. Težko bi potegnili črto ter izbrali le en glas, saj bi s tem osiromašili njeno resnično naravo. Malorshigo razumemo kot eksperiment v glasbi, jeziku in performansu, zato se nam zdi prav, da uporabimo vse, kar nam ta prostor ponuja. Različni jeziki niso okras, temveč odsev raznolike identitete Istre.”

Malorshiga bodo album Vento predstavili ta konec tedna v ljubljanski Cukrarni.

Foto: Grega Stamenović

Največji izziv je bojda prav istriotščina. Na misel mi pride veliko vprašanj, a najbrž bi poslušalce in bralce najprej zanima, zakaj uporaba jezika, ki ga govori 400 ljudi in ga niso govorili na območju slovenske Istre?

“Svet ni majhen - Istra je velika. In predvsem je ena. Ne želimo je lomiti skozi sodobne geopolitične meje in delitve. Istriotščina je del širše identitete tega prostora, del njegovega spomina in duše. Poleg tega nas jeziki iskreno fascinirajo, zato se nam zdi naravno, da glasbi vdahnemo tudi zven jezika, ki nosi toliko zgodovine in značaja.”

Tudi pesmi na novem albumu imajo istrsko dušo. Poimenovane so namreč po vetrih v Jadranu, od maestrala do burje. Kaj se skriva v tej simboliki?

“Prvenec Kvlt ov Vitis et Olea je predstavljal zbirko pripovedi, kjer je protagonist, človek, v različnih, običajno težkih, okoliščinah in mu narava predstavlja uteho. Na albumu Vento smo se želeli postaviti na drugo stran in pripovedovati zgodbe o minljivosti kot veter v večnem pretakanju občutkov. Veter smo izbrali kot osrednji “lik” albuma, ker je morda najbolj prisoten element narave: ne vidiš ga neposredno, a ga čutiš, slišiš in mu ne moreš uiti. V njem je moč, nemir in spomin. Vsi nosimo v sebi zvoke burje, ki tuli skozi kanele in udarja ob kamnite zidove.”

Člani benda uporabljate umetniške vzdevke (Oəlka, Dizghrazia, Mizheria, Verghogna in Dishpiazher). Kako so nastali? Gre za odrski alter ego ali kaj drugega?

“Black metal razumemo kot izrazito teatralen žanr, ki presega zgolj glasbo. Zahteva prezenco, simboliko in preobrazbo. Odrski liki niso skrivanje, temveč ritual - način, da izničimo osebni ego in se popolnoma podredimo glasbi ter atmosferi. Na odru ne stojijo posamezniki, temveč manifestacija zvoka in ideje Malorshige.”

K teatralnosti vaših koncertov gotovo veliko prispevajo tudi veje oljk, s katerimi okrasite oder. Je to poklon Istri ali se skriva kaka posebna simbolika?

“Za vključitev oljčnih vej v odrsko scenografijo smo se sprva odločili iz čisto estetskih razlogov. Razumemo jo tudi kot enega osrednjih simbolov Istre in krajev, kjer smo odraščali. Gre za drevo, ki nas vse spremlja že vse življenje. Prav zato je njena simbolna vrednost tako močna. Oljko vsak dojema po svoje. Nekaterim simbolizira svobodo, drugim upanje, tretjim delo, nekaterim pa celo smrt. Poudariti moramo, da na odru ne uporabljamo plastičnih imitacij, vso vejevje povečini prispevajo oljke, ki jih obrezuje naš bobnar Dizghrazia.”

Na prvem albumu ste uporabljali tudi tradicionalne istrske inštrumente. Ali ostajajo prisotni tudi na albumu Vento?

“Seveda. Že na prvem albumu smo sodelovali z Dariem Marušičem, na drugem pa je dudam vdahnil zvok legendarni Marino Kranjac. Še danes ne moremo verjeti, da je Kocjančičev nagrajenec pristal na sodelovanje z obskurnim black metal bendom. To razumemo kot veliko čast in potrditev, da se lahko tradicija in (glasbeni) ekstrem združita v nekaj pristnega.”

Vento je luč sveta ugledal 1. maja, v petek je v Cukrarni veliki koncert ob izidu albuma. Kje pa vas lahko vidijo in slišijo primorski feni?

“Po koncertu v Cukrarni bomo za nekaj mesecev poniknili v svoje brloge. Na odre se vračamo 3. oktobra, ko pripravljamo promocijski koncert v slovenski Istri. Kje natančno, razkrijemo kmalu.” •