Ma kaka penzija, to je rokenrol!

LJUBLJANA > Z bendom so križi in težave, člani se pogosto pričkajo, potem kateri zapusti tovarišijo, bodisi užaljen bodisi mrtev, s čimer ni bilo prizaneseno niti ameriškemu bendu Eagles, ki vztraja tudi po smrti pevca in kitarista Glenna Freya. Že dolgo je jasno: dokler bodo dihali, bodo nove plošče in koncerte nizali tudi Bob Dylan, Neil Young, Van Morrison in drugi dobri stari mojstri.

Dylan je že debela tri desetletja na tako imenovani Neskončni turneji in tudi kot 78-letni nobelovec s svojim bendom naniza tja do sto koncertov na leto, medtem ko sta Young in Morrison nekoliko redkeje na odru, zato pa pogosteje v snemalnem studiu. Jutri bosta sočasno izdala nova albuma, prvi s kultnim bendom Crazy Horse ploščo Colorado (Reprise/Warner/Nika), drugi pa Three Chords and the Truth (Exile/Caroline/Universal).

Marcel Štefančič, jr.

esejist

“Dylan je tu deset let dlje kot Eaglesi in pet let dlje kot Young, toda za vse se zdi, da so tu že ves čas, od samega začetka - od zore rocka. A to niso Petri Pani, temveč ljudje, ki so redefinirali čas in staranje. Če razumemo njih, lažje razumemo tudi sebe.”

Dylan ni Mišo Kovač

Na začetku sedemdesetih let je več slovenskih bendov razpadlo, fantje so šli v vojsko, se poročili ali se že pred svojim tridesetim letom počutili prestare za tako muziko. “Rocka niso imeli za nekaj, kar bi lahko trajalo. Kaj so pa vedeli. Bili so prva generacija. Mislili so, da je vsega konec. Da je rock le za mlade. Niso vedeli, da lahko traja,” v uvodnih taktih nove knjige piše Marcel Štefančič, jr. in že natrosi kup blagodejnih učinkov rocka: formira te lahko v različnih življenjskih obdobjih, te orientira, te vodi skozi čas, ti vrne občutek za čas, ti življenje spremeni v zgodbo, te dela pametnejšega, bolj karizmatičnega, te solidarizira, individualizira, singularizira, senzibilizira, kulira, kristalizira, prižiga in žene, revolucionarizira ... Zveni kot pesem, ki jo je napisal, na primer, Bob Dylan. Kar najbrž ni naključje.

Osupljivo plodovit esejist, večini znan s televizije, je prejšnji mesec za knjigo Ivan Cankar: eseji o največjem dobil Rožančevo nagrado (po letu 2014 svojo drugo), takoj zatem pa je prav tako pri založbi UMco izdal novo knjigo Ni se še stemnilo: Bob Dylan, Neil Young & Eagles v živo. V njej je zbral povečini besedila, ki jih je v minulih štirih letih objavil v reviji Mladina, za knjižno izdajo pa jih je še podaljšal. Ali pa objavil neskrajšane izvirnike, v filmskem jeziku “director's cut”.

Bralca popelje na več koncertov še zmeraj ustvarjalnih mojstrov, pokojnemu je posvetil le “bonus track”, epilog Mož, ki je padel na zemljo, premišljevanje o Davidu Bowieju (1947-2016), ki ga je 6. februarja 1996 imel čast intervjuvati pred njegovim ljubljanskim koncertom v Hali Tivoli.

V knjigi koncertnih fotografij ni, junake vidimo le na ilustracijah, ki jih je prispeval Žiga Valetič, tudi sam poznavalec popularne glasbe in njene zgodovine.

Štefančič popotovanje prične leta 1981 v Avignonu v Franciji, kamor je pri 21 letih odštopal s prijateljem. Dylana sta doživela ob iztekanju “krščanske faze” - ne le Štefančič, tedaj je marsikdo laže razumel Boga kot Boba.

Piscu misli divje švigajo sem ter tja, večkrat skoči v Dylanovo zgodovino, se vrača v prihodnost, opazuje vzpone in padce njegove kariere, marsikaj si ogleda skozi prizore bolj ali manj znanih filmov, še posebej strastno pa opiše dogajanje in občutke, ki so ga prevevali 26. aprila lani, ko je Dylanu in njegovemu bendu prisluhnil v Jesolu pri Benetkah. “Ne, Dylan ni Mišo Kovač - mikrofona ne obrne proti publiki, rekoč: Pojte! Tako kot ne izpolnjuje glasbenih želja, tudi ne pusti, da bi publika pela namesto njega - da bi mu ukradla šov. Ne pusti, da bi bil Bob Dylan še kdo razen njega,” piše Štefančič. Navdušuje ga Dylanova samosvojost in njegovo nenehno prirejanje lastnih pesmi - klasike iz šestdesetih in sedemdesetih let igra kot “glasbo 21. stoletja”, marsikdo sploh ne prepozna mirovniške himne Blowin' in the Wind. In včasih se zdi, da Dylan sploh ne poje, ampak da recitira - “kot da bi skušal dokazati, da so njegovi štikli, zlasti Desolation Row, res poezija, prava književnost, nobelovska umetnost”.

Štefančič piše poznavalsko, osvetljuje tudi manj znane kotičke Dylanovega vesolja, v naglici se mu le tu in tam zapiše netočnost. Fascinira ga, da je Dylan že dan po koncertu v Jesolu nastopil v Veroni, “dva dni kasneje pa je bil že v Juzavi na Japonskem” - pri datumih je gledal le dneve, ne tudi mesecev. Dylan se je na daljni vzhod odpravil konec julija, tri mesece pozneje.

Vsekakor pa drži kot pribito: je neulovljiv. Naj je Štefančič še tako pohitel s knjigo, je Dylan medtem že natrosil kup koncertov, se na Dunaju razsrdil na neotesanca z bliskajočimi telefoni, jezno nagovoril občinstvo (!), zdaj po Ameriki na lepem prepeva tudi obskurno, že zdavnaj pozabljeno pesem Lenny Bruce o prezgodaj umrlem ameriškem komiku, naslednje leto spet pride v Evropo ... Ne, gradiva zlepa ne bo zmanjkalo.

Delavna 74-letnika

Štefančič opiše tudi nepozaben koncert v münchenski Olimpijski dvorani, kjer je Neila Younga, pred 74 leti rojenega v Kanadi, 6. julija letos spremljal mlad bend Promise of the Real. Muzikanti so nažigali in ljudstvo je norelo. Klasike Powderfinger, Harvest Moon, Cortez the Killer, Cinnamon Girl, Rockin' in the Free World in Like a Hurricane so se prepletale z raritetami Throw Your Hatred Down, Change Your Mind, I've Been Waiting for You ...

Zazvenela ni nobena od enajstih pesmi, ki jih je Young - imetnik gromozanskega arhiva - letos izdal na koncertni plošči Tuscaloosa. V naslovnem mestu v Alabami je leta 1973 nastopil z odlično skupino The Stray Gators, spremljali so ga basist Tim Drummond, bobnar Kenny Buttrey, klaviaturist Jack Nitzsche in Ben Keith z drsno kitaro - danes že vsi pokojni. Young je koncert začel sam: ob akustični kitari v Here We Are in the Years obžaluje, da mestni ljudje ne zmorejo začutiti počasnejšega podeželja, ob klavirju pa se v sanjskih prizorih After the Gold Rush vrstijo vitezi, kmetje, vesoljske ladje, jokajoči otroci ... Pridruži se bend, najprej ležerno zazvenijo pesmi z albuma Harvest, tudi uspešnici Old Man in Heart of Gold, zatem pa udarijo skladbe s tedaj šele prihajajočih plošč Time Fades Away in Tonight's the Night, na tem koncertu izvedene še bolj prizadeto in zavzeto: Lookout Joe o vietnamskem veteranu, New Mama, ki jo je Young napisal, ko je z igralko Carrie Snodgress dobil prvega sina Zekeja, pa robustna Time Fades Away in presunljiva avtobiografska o odraščanju Don't Be Denied. Ne manjka niti rezka Alabama s Harvesta, pesem o bremenu, ki ga ameriški jug nosi zaradi suženjstva.

Young letos v Münchnu ni ponovil nobene od teh. Je pa zato z novo Milky Way napovedal album Colorado, s katerim se vračajo “upokojeni, oboroženi, nevarni” Crazy Horse.

Plošča bo jutri izšla sočasno z albumom Three Chords and the Truth Youngovega vrstnika Vana Morrisona.

Tale Irec je sploh neverjetno hiter, bolj kot bi mu prisodili. Nekdo je zapisal, da je med koncertom videti kot kak stric, ki zdolgočaseno čaka avtobus. Šele ko zapoje in zaigra (na saksofon, orglice, kitaro, klavir), se pokaže glasbena mrcina najhujše sorte. V zadnjih dveh letih je povil kar pet albumov: Roll with the Punches, Versatile, You're Driving Me Crazy in The Prophet Speaks, pri zadnjih dveh sta se glasbeni tovarišiji pridružila tudi organist in trobentač Joey DeFrancesco in Morrisonova hči, pevka Shana, jutri pa bo sledil še nov, na katerem 74-letnik s še zmeraj močnim glasom novih pesmi ne bo prepletal s priredbami lastnih starih ali s klasikami bluesa, jazza, soula - ne, nanizal bo 14 čisto novih avtorskih. Tri, ki jih je že objavil, napovedujejo eno njegovih krepkejših zbirk v tem tisočletju. Ma kaka penzija!