Ljudska pesem se ne meni za tabuje

GORJANSKO > Marko Terseglav je leta 1971 končal študij slavistike in primerjale književnosti. Leto zatem se je zaposlil na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Doktoriral je leta 1993 z nalogo Uskoška pesemskega dediščina Bele krajine. Od sredine devetdesetih letih je tudi predavatelj in profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Že vse od raziskovalnih začetkov, če lahko doktoratu rečemo začetek, vas zanima uskoško pesemsko izročilo v Beli krajini. Ste si to temo izbrali, ker je bila takrat še neobdelana, nekakšen nepopisan list za raziskovalca?

“Melodije ljudskih pesmi, ki se jim raziskovalci v 19. stoletju niso posvečali, so tako pomembne kot jezik sam, saj je tudi glasbena govorica nekega naroda specifična in karakteristična.”

“Doktorat je bil pravzaprav zaključek dolgoletnega dela v Beli krajini. Uskoška pesemska dediščina me je pritegnila na mojih terenskih belokranjskih poteh. Lotil sem se je, ker je bila še neobdelana, pa tudi zato, ker so me vedno privlačile kulture najrazličnejših manjšin, tako tujih v Sloveniji kot tudi slovenskih v tujini. S sodelavci z inštituta smo prepotovali Koroško, Porabje, Benečijo, Rezijo ...”

Kolegi vas ne cenijo le kot akademika, ampak tudi kot neutrudnega terenskega raziskovalca. Izdali ste kar tri zgoščenke z zbranimi ljudskimi pesmi. Kaj vas je vedno znova vleklo na teren?

“Delo in snemanje na terenu je bilo nujno, saj smo želeli zbrati čim več gradiva, če smo želeli priti do popolnejše slike, kakšno je slovensko ljudsko pesništvo. Šele zvočni posnetki so dali pravo sliko slovenske melodike in njenih značilnosti. Melodije ljudskih pesmi, ki se jim raziskovalci v 19. stoletju niso posvečali, so tako pomembne kot jezik sam, saj je tudi glasbena govorica nekega naroda specifična in karakteristična. Na terenu spoznaš, kako ljudje 'dihajo' in razmišljajo, zato je njihove pripovedi in pesmi laže razumeti.”

Že leta 1981 ste izdali knjigo Klinček lešnikov, ki velja za prvo slovensko erotično zbirko ljudskih pesmi. Delo ste nadgradili s knjigo Tri prste pod popkom, ki je izšla leta 2006. Zakaj prav ljudska erotična pesem?

“V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so Srbi izdali svoje ljudske erotične pesmi iz Karadžićeve zapuščine, podobno so storili tudi Hrvati. Prepričan sem bil, da jih moramo tudi Slovenci, ki smo te pesmi že od nekdaj skrivali kot nekakšen pregrešni šund, ki nikakor ne sme priti med ljudi, čeprav so te 'okrogle pesmi' ves čas krožile med njimi.”

Kakšni so bili odzivi leta 1981 in leta 2006?

“Zelo različni. Manjšina je njun izid pozdravila, večina pa se je zgražala. Ko je izšla zbirka Tri prste pod popkom, me je na cesti ustavila starejša znanka in mi vsa razočarana očitala, da ni mislila, da sem tako pokvarjen, ker sem iz tako dobre družine. Še večji hec je bil ob izidu prve zbirke. Naš župnik je mislil, da gre za lepe ljudske pesmi, veliko knjižic je pokupil in jih za Miklavža delil otrokom pri verouku. Ko so otroci začeli knjigo prebirati, so se neskončno muzali in zabavali, kar je pritegnilo župnikovo pozornost. Ko si je vsebino natančno ogledal, je knjige otrokom zaplenil.”

V ljudski pesmi najdemo širok razpon tem. Ali tabuji v ljudski pesmi sploh obstajajo?

“V ljudske pesmi se pretaka življenje, lepo in grdo, zato pozna bolj malo tabujev. Te so ustvarili zbiralci, uradniki in tudi izdajatelji. Slovenska matica je zaradi nedolžnih ljubezenskih pesmi hotela ustaviti celo izdajo Slovenskih narodnih pesmi. Urejal jo je Karel Štrekelj, ki je dejal: 'Nuncem iz Slovenske matice se ne bom uklonil.' Vedel je, da izdaja etnografsko gradivo, ne leposlovja.”

Z vzgojo prihodnjih rodov etnologov se ukvarjate že dolgo časa, od leta 1995 predavate na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Kako se odnos mladih do ljudskega izročila spreminja skozi generacije?

“Pesmi in poezija jih na splošno vedno manj privlačijo. Opažam, da je vsaka nova generacija bolj 'tehnično' usmerjena in jim poezija s svojo metaforiko povzroča težave. Enako je z ljudsko pesmijo, ki jo zaradi dialektov in starejšega jezika dojemajo kot nekaj preživetega. Že poljski izgnanec Emil Korytko je v začetku 19. stoletja v pismu staršem zapisal, da mladi Slovenci ne marajo več starih pesmi, ampak jih zanimajo le še živahne, plesne in erotične. Logično. Danes prihaja ljudska pesem med mlade skozi stranska vrata, v priredbah glasbenikov. V drugačni glasbeni podobi je ljudska pesem za mlade prav zanimiva, ker je ne dojemajo več kot nekaj kmečkega in zastarelega, ampak kot popularno glasbo svojih pevskih idolov, izvajalci pa jih radi pojejo, ker so komercialno uspešne.”

Ste tudi dober poznavalec Karla Štreklja. Omenili ste, da je njegovo delo, bržkone po krivici, še vedno slabo poznano. Zakaj je še danes tako?

“V jezikoslovju in folkloristiki je Štrekelj dobro znan, na splošno pa ne. Sam hočem vedenje o Štreklju približati mladi generaciji etnologov, ker je Štrekelj mislil in deloval ne le kot jezikoslovec, ampak še bolj kot etnograf, etnolog in tudi kot antropolog. Prav to je premalo znano tudi etnologom in antropologom, ki ljudske pesmi vidijo le kot 'pesmice', kot nekaj, kar sodi v literarno zgodovino. Želim, da bi bodoči etnologi gledali na ljudsko pesem ne le kot na poezijo, ampak tako kot jo je videl Štrekelj. Kot vir za etnološke in antropološke analize, kot gradivo, ki najtransparentnejše govori o načinu življenja, mišljenja, filozofije, verovanja ... O čistem etnološkem kontekstu neke skupnosti ali naroda.”