Ljubezen proti sovraštvu

Kultura
, posodobljeno:

Najprej je meglica. Skoznjo pronicajo barve, izrisujejo se oblike, obrisi prostora in obrazov. Tako naj bi svet okoli sebe videl novorojenček. V dokumentarcu Odraščanje je to Tibor. Rodil se je v družino dveh mam. Decembra 2015, ko je imel štiri mesece, je bila Slovenija sredi kampanje, povezane z referendumom o družinskem zakoniku.

Odraščanje je intimni portret štirimesečnega Tiborja in njegovih 
mam Daje in Jedrt
Odraščanje je intimni portret štirimesečnega Tiborja in njegovih mam Daje in Jedrt

TOLMIN, SEŽANA > V filmskem ustvarjanju Siniše Gačića in Dominika Menceja, režiserjev dokumentarca Odraščanje, predstavlja mejnik leto 2014 oziroma 17. Festival slovenskega filma. Mencej je takrat s študentskim filmom Prespana pomlad osvojil kar tri vesne - za najboljši kratki film, režijo in scenarij -, Gačić pa z dokumentarcem Boj za odnesel nagrado za najboljši celovečerec. In “boj za” se nadaljuje tudi v Odraščanju - globalno temo sicer zamenja intimna zgodba, v središču pa so tudi tokrat aktivizem ter prizadevanje za človekove pravice in njegovo dostojanstvo.

Odraščanje je intimni portret štirimesečnega Tiborja in njegovih mam Daje in Jedrt, ki se podata v boj proti diskriminaciji svoje družine. V predbožičnem času leta 2015 se vključita v predvolilno kampanjo ob referendumu o izenačitvi zakonskih zvez, zasebno življenje mlade družine pa tako postane ena glavnih političnih tem v državi. Poleg izzivov, ki jih prinaša prvo starševstvo, se morata Daja in Jedrt soočiti z nasprotniki, ki ju primerjajo s pedofili in njuno razmerje označujejo kot nenaravno, ter izidom referenduma, kakršnega si nista želeli.

Odraščanje drevi v Tolminu, v petek v Sežani

Premiera dokumentarnega filma v režiji Siniše Gačića in Dominika Menceja je bila predsinočnjim v ljubljanskem Kinodvoru, v teh dneh pa Odraščanje začenja svojo pot po slovenskih kinih. Drevi ob 19.30 ga bodo prikazali v Kinogledališču Tolmin, v petek ob 20. uri pa bo projekcija v sežanskem Kosovelovem domu.

Življenje istospolne družine

“Najina osnovna ideja je bila, da pokaževa, kakšno je življenje istospolne družine in tako razbijeva predsodke. V našem prostoru namreč ni tako vsakdanje videti, kako te družine živijo in vzgajajo otroka. Potem pa se je v času kampanje pred referendumom med drugim zgodilo tudi to, da sta se Daja in Jedrt odločili javno nastopati in se izpostaviti, zato smo ju lahko aktivno vpletli v to dogajanje,” pojasnjuje Gačić. Film se začne s pogledom novorojenčka: svet vidi še nejasno, brez ostrih robov in v toplih barvah.

Takšno je tudi vzdušje in občutje v njegovi družini. Kakšna je družba, v kateri začenja svoje življenje Tibor, pa razkrije referendumska kampanja, v kateri med rohnenjem “za otroke gre” ne manjka brutalnosti, primitivnosti in grobosti. “Ko soočiš nežnost in intimo ljubeče družine s tolikšno količino sovraštva in predsodkov, je slika lahko samo kontrastna. Ta kampanja je namreč res pozabljala, da govori o ljudeh,” meni Siniša Gačić, ki Odraščanje opiše kot prijateljski film. Z Mencejem sta ga soustvarila s prijatelji in sošolci z akademije: kot dramaturginja je sodelovala Katarina Morano, montažer je bil Andrej Nagode, glasbo pa je napisal Izolan Blaž Gracar. Diplomant filmske montaže se glasbi posveča že dolgo, doslej je izdal več EP-jev in dva albuma, filmsko glasbo pa je doslej napisal za več študijskih filmov. Kot pravi, se proces ustvarjanja filmske glasbe precej razlikuje od nastajanja njegovih avtorskih skladb: “Ko pišeš za film, moraš vedno upoštevati vizijo sodelavcev. S Sinišo in Dominikom smo se odločili, da v Odraščanju z glasbo opremimo predvsem intimne prizore,” pojasnjuje Gracar, ki je eno od skladb, ki jo slišimo v filmu, priredbo ljudske pesmi Kukavica, posnel z izolskim pihalnim orkestrom.

Dokument in ogledalo

Dokumentarec Odraščanje je dokument zgodovinskega trenutka in nastavlja ogledalo slovenski družbi. Deja, ena od Tiborjevih mam, se v filmu v nekem trenutku vpraša, kako mu bo v tem svetu. “Doma bo dobil vse, kar potrebuje, ker ima ljubečo in lepo družino,” odgovarja Siniša Gačić, ki upa, da bo kmalu prišel trenutek, ko tudi pri nas ločevanje na prave in neprave otroke ne bo več aktualno. “Če bi sklepali po javnih nastopih nasprotnikov, bi si mislili, da bo Tiborjeva prihodnost grozna, a v urbanih okoljih se kaže drugačna slika. Zdi se mi, da lovke sovraštva ne sežejo tako globoko v družbo, kot si mislimo. In upam, da je tako.”

Ljubezen proti sovraštvu