Legenda se je poslovenila
V vročih šestdesetih in tudi kasneje je pesmi svobode najraje prepevala na protestnih shodih, tesno obdana z vnetimi somišljeniki, predsinočnjim pa je nastopila v razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, na prostranem odru, precej oddaljena od poslušalcev, ki pa se jim je hitro približala tako z blagoglasno pesmijo kakor s prisrčno priljudnostjo.
LJUBLJANA > Joan Baez, ena tistih, ki si upravičeno zaslužijo sicer prevečkrat zlorabljeni pridevek legenda, Newyorčanka, ki bo v začetku prihajajočega leta dopolnila 74 let, je v debelega pol stoletja pokončno prehodila vznemirljivo pot: v šestdesetih letih je na svojih koncertih poslušalcem predstavljala tedaj manj znanega Boba Dylana in marširala z Martinom Luthrom Kingom, protestirala je zoper vojno v Vietnamu in leta 1972 v Hanoiu doživela bombardiranje, v začetku osemdesetih let je hodila z velikim računalniškim vizionarjem Stevom Jobsom, med razpadanjem vzhodnoevropskega komunističnega bloka je bila v oporo češkoslovaškemu predsedniku Václavu Havlu, leta 1993 je kot ena prvih svetovnih zvezd nastopila v obleganem Sarajevu ...
Nekaterih bolj duhovitih poglavij iz svojega življenja se je spomnila tudi med predsinočnjim koncertom, skozi katerega je krmarila bodisi sama bodisi v družbi multiinstrumentalista Dirka Powella in svojega sina, tolkalca Gabriela Harrisa. Rodil se ji je v zakonu z vodilnim protivojnim protestnikom iz šestdesetih let Davidom Harrisom in leta 1969 Woodstock spremljal kar iz maminega trebuha.
Minimalističnemu, precej blagemu, na trenutke pa vendarle nekoliko poskočnejšemu triu se je tu in tam kot spremljevalna pevka pridružila še pevkina asistentka Grace Stumberg.
Joan, ki s prepoznavnim sopranom ne sega več v vrtoglave višave kakor nekdaj, a z njim še zmeraj presunljivo opeva neumrljiv boj za svobodo in enakopravnost, je tudi tokrat z bogatim naborom zimzelenih viž poskrbela za užitek čim širšega kroga poslušalstva. V uri in pol je nanizala več Dylanovih, tudi Forever young in Blowin' in the wind, pa ljudsko House of the rising sun, ki jo je prepevala že na svojem prvencu leta 1960, torej pred Dylanom in britanskim bendom Animals. Navdušenje so požele še Gracias a la vida čilske kantavtorice Violete Parra, črnska duhovna Swing low, sweet chariot, SuzanneLeonarda Cohena, gospel Amazing grace, The Boxer dueta Simon & Garfunkel,Imagine Johna Lennona, z bržkone najgromkejšim aplavzom pa je dvorana pozdravila Joanino veliko uspešnico, eno njenih redkih avtorskih pesmi Diamonds and rust, v kateri je pevka domiselno in metaforično bogato portretirala skupna leta z Dylanom in njun razhod.
Med poskočno bluegrassovsko Give me cornbread when I'm hungry je celo zaplesala s Powellom, sicer pa je v precejšnji meri ponovila repertoar, s katerim je v ljubljanski Hali Tivoli postregla pred sedmimi leti. Tudi tokrat je gostitelje navdušila z Where have all the flowers gone letos preminulega Peta Seegerja, ki je v Domiceljevi prepesnitvi Kam so šle vse rožice tudi slovenska ponarodela. A tokrat jo je začinila s slovenskim iztekom refrena. “Kdaj bomo izvedeli, kdaj bomo izvedeli?” je prepevala, nežno pa ji je pritegnilo tudi ganjeno občinstvo.
Ni nujno, da se je legenda s tokratnim koncertom dokončno poslovila od nas, se je pa zanesljivo poslovenila. Vsaj malček.
ANDRAŽ GOMBAČ
