Lado Leskovar: “Za svojih prvih osemdeset let sem v redu”

Od šestdesetih let preteklega stoletja je Lado Leskovar s svojim glasom osvojil na tisoče slovenskih glasbenih src. Slovenski okvir je zanj, pevca, kitarista, nesojenega pomorščaka ter uveljavljenega šansonjerja in novinarja, pretesen. Pel je na prizoriščih, festivalih, koncertih po vsej Jugoslaviji, Sovjetski zvezi in drugih vzhodnoevropskih državah, po Franciji, Angliji, Italiji ... Nastopal je po radiu, v televizijskih oddajah. Posnel je na desetine plošč. Niti filma se ni branil. Z glasom je strl veliko ženskih src. Sam meni, hmm ... da se tega ni zavedal. O svojem ljubezenskem življenju pravi: “Sem trikrat srečno ločen in četrtič srečno poročen.”

Vse to je potekalo v objemu njegovega petja. Le zadnji dve leti mu je pandemija onemogočila nastopanje. Vse donedavna. Pred dvema tednoma je v Ljubljani nastopil na radijskem koncertu z Big Bandom RTV Slovenija pod taktirko Patrika Grebla. V uri je zapel dvanajst pesmi, eno za drugo, kot izziv, da bi ugotovil, ali zna še peti. Glas se je sicer nekoliko spremenil, kot se to z leti dogaja, a ostal je razpoznaven, “njegov”. In na koncu so prisotni in poslušalci lahko priznali, da osemdesetletnik zna še pošteno peti, pa tudi med telefonskim pogovorom je njegov glas še vedno zelo živahen, mladosten.

“Rad se šalim in pravim, da človek v življenju ne sme biti princesa. Nikoli se nisem otepal dela. Leta 1974 sem se odpeljal s stoenko v Sovjetsko zvezo in prevozil 26 tisoč kilometrov. Ko je treba, je pač treba.”

Ameriški pop v Jugoslaviji