Krvav vikinški obračun v turističnem mestecu
Le streljaj čez slovensko italijansko mejo, v Lignanu Sabbiadoru, je minuli ponedeljek prišlo do vikinškega obračuna. Dve glomazni normanski ladji sta pripluli kar na oder arene Alpe Adria, z nje sta skočila podivjana vikinga in pred nekaj tisoč glavo množico uprizorila boj, ki so jim lahko bili priča Skandinavci med 8. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Lignano so namreč obiskali švedski melodični death metalci Amon Amarth.
LIGNANO SABBIADORO > Lignano Sabbiadoro sicer težko povežemo z metal glasbo, a dejstvo je, da v tej regiji z metalom v turističnih središčih nimamo težav - to dokazuje že Tolmin s svojo 20-letno festivalsko tradicijo.
Amon Amarth so sicer že stari znanci italijanske, pa tudi Slovenske publike - potrebno je poudariti, da je koncert obiskalo tudi veliko Slovenk in Slovencev-, a kljub rednim obiskom v naših krajih vselej pripravijo šov, “kot Odin zapove”, če se poslužimo vikinške terminologije. Koncert v Lignanu ni bil nobena izjema.
Setlista Amon Amarth
1. Raven's Flight
2. Guardians of Asgaard
3. The Pursuit of Vikings
4. Deciever of the Gods
5. As Loke Falls
6. Tattered Banners and Bloody Fangs
7. Heidrun
8. War of the Gods
9. Put Your Back Into the Oar
10. The Way of Vikings
11. Under the Northern Star
12. First Kill
13. Shield Wall
14. Raise Your Horns
15. Crack The Sky
16. Twilight of the Thunder God
Lekcija o prvi svetovni vojni
Že nekaj pred sedmo uro se je pred areno Alpe Adria zbrala množica oboževalcev švedskih veteranov, toda še pred nastopom zastavonoš večera so na oder stopili predvozači Kanonenfieber, nemški melodični black metalci, ki so v zadnjih treh letih na sceni pustili močan vtis.
Lahko bi rekli, da Kanonenfieber uspešno nadaljujejo tradicijo nemškega melodičnega black metala, ki so jo z albumom Amarok leta 2000 začeli pisati Nargaroth. Zapomnljive melodije zaigrane na prve tri strune močno distorzirane električne kitare, udarna in provokativna besedila (odpeta v nemščini, kakopak) in dodelan, teatralen nastop. Vse to in še več so ponudili Kanonenfieber, sicer projekt zamaskiranega kreativca, ki se skriva za psevdonimom Noise. Fantje so, oblečeni v vojaške uniforme iz prve svetovne vojne, postregli s skladbami s prvega albuma Menschenmühle, njegovega naslednjika Die Urkatastrophe ter iz EP-ja U-Bootsmann, med katerimi velja izpostaviti udarno Kampf und Sturm.
Kanonenfieber je bend, o katerem bomo zagotovo še veliko slišali, prav tako pa tudi o drugem Noisevem projektu Non Est Deus, ki se od Kanonenfieber glasbeno sploh ne razlikuje, lirično pa se od vojnih tematik nagiba bolj k bogokletnim.
Nespečnost ali kronična utrujenost?
Sledil je nastop finskih zasanjancev Insomnium. Težko je razumeti, kako je bend, ki je še pred nekaj leti v svet pošiljal greha vredne albume in dostavljal zavidljive nastope, postal nekaj tako površnega in milo rečenobrezveznega. Nastopu Insomnium težko pritiče kakršnakoli pohvala. Tudi učitelju italijanščine, ki se je očitno dobival s pevcem Niilom Sevänenom, ne. Izumetničeni nagovori v polomljeni italijanščini tipa “grazie Italia, molto pericoloso,” gotovo niso pripomogli k že tako površno odigranim skladbam in katastrofalnemu zvoku.
Prav tako je bila nekoliko “švoh” odrska prezenca, ki jo je prikazal finski kvartet. Nenavaden, bolje rečeno nezanimiv je bil tudi izbor skladb, saj so z odra zazvenele bolj ali manj novejše skladbe, tiste z albumov Heart Like a Grave in Anno 1696, ki za razliko od njunih predhodnjikov, One for Sorrow in Shadows of the Dying Sun, med občinstvom nista bila tako dobro sprejeta. Razočaranje, skratka.
Naj živi Thor, Odinov sin!
Samo 40 minut je odrska ekipa potrebovala, da je po koncu nastopa Insomnium pripravila oder za prihod švedskih melodičnih death metal veteranov Amon Amarth, ki vse od leta 1992 prisegajo na vikinško ikonografijo in tematike v besedilih.
Kar naenkrat je na sredi odra zazevala približno štiri metre visoka dvižna ploščad v obliki vikinške čelade, na kateri je stal bogato založen bobnarski set. Z bliskovito hitrostjo sta ob straneh zrasla tudi glomazna kipa dveh zloveščih vikingov - eden je v rokah držal sekiro, drugi meč. Luči so zabliskale, iz zvočnikov je zagrmelo in vikinška death metal fešta se je lahko pričela.
Dvometerska, bradata beštija, kot bi lahko rekli frontmanu Johanu Heggu, je že takoj po uvodni Raven's Flight presenetila z izpiljeno italijanščino, saj je občinstvu postregel z gromkim “porco dio”. Publika je ponorela, Amon Amarth pa so jim postregli s štirimi nekoliko starejšimi skladbami, kot so Guardians of Asgaard, The Pursuit of Vikings, As Loke Falls in Deciever of the Gods, s katero so nakazali, da se prisotnim obeta pravi teatralni spektakel. Na odru se jim je namreč pridružil statist, oblečen v prevarantskega boga Lokija, s katerim je Hegg tudi fizično obračunal - ne bomo leporečili, zbrcal ga je z odra.
Teatralnost se je vseskozi koncert nadaljevala. Med skladbo The Way of Vikings sta kaskaderja, oblečena v polno bojno vikinško opremo uprizorila pravi spopad, ki je bil milo rečeno paša za oči.
Tudi scenografija se je neprestano spreminjala. Kipa, ki sta na začetku koncerta krasila pročelje odra, sta kmalu zamenjali gigantski vikinški ladji. Tudi ti sta proti koncu koncerta izginili, a ju je kmalu zamenjal zmaj, s katerim je Hegg obračunal pri sklepni pesmi Twilight of the Thunder God. Prav takrat so Amon Amarth dokazali, da imajo najbrž res dobre veze v Asgaardu, saj je Thor - bog groma, ki mu je posvečena skladba - prisotnim v Lignanu ironično prav med Twilight of the Thunder God namenil dežno prho.
Koncert Amon Amarth tako težko opišemo kot zgolj koncert. Gre za do potankosti premišljen in dodelan performans, ki tudi starejšim oboževalcem - tistim, ki so jim novejše skladbe morda nekoliko tuje - s pomočjo scenografije, statistov in kaskaderskih vložkov, drži v napetosti vse do zadnjega priklona.
