Kritična nit s pečatom upanja

Claribel Alegria je salvadorsko-nikaragvijska pesnica in pisateljica, živahna 89-letnica, ki so ji slovenske pesnice Taja Kramberger, Tatjana Jamnik in Barbara Korun februarja v Nikaragvi izročile nagrado KONS.

KOPER > Pred dvema letoma so jo ustanovile, da bi z njo nagradile zlasti angažirane ženske ustvarjalke, ki svoj angažma tudi živijo in ga reflektirajo v svojih delih. V petek so prvo zbirko Claribel Alegria v slovenščini Več kakor zloščen kamen (KUD Pólice Dubove) predstavile v Kopru.

“To ni le nagrada za opus, je tudi nagrada za držo. Na literaturo ne gleda zgolj skozi estetiko, temveč jo zanima, kaj je avtor naredil v širšem smislu. Ustanovile smo jo med drugim, da bi tudi ženske vzele v roke vsaj del vrednotenja sodobne literature. In seveda se zavedamo, da je to v teh časih norost, a iz norosti se rodi marsikaj dobrega, zato vztrajamo,” je sporočilo petkovega literarnega večera z ustanoviteljicami mednarodne literarne nagrade KONS, poimenovane po pesmi Srečka Kosovela.

Claribel Alegria je bila rojena leta 1924 v Nikaragvi, a je velik del mladosti preživela v Salvadorju, kjer pa kasneje zaradi svoje angažirane drže ni mogla živeti, saj je bilo njeno življenje ogroženo. Danes je eno osrednjih imen srednjeameriške literature in sodi v tako imenovano “generacion comprometida”, angažirano generacijo pesnikov in pesnic, ki so med drugim, denimo, opozarjali na poboje kmetov. Sama je z možem, ki ga je spoznala med študijem filozofije v ZDA, napisala veliko “pričevanjske literature”, katere drobec je poleg poezije zajet v slovenski zbirki Več kakor zloščen kamen, ki jo je zasnovala, prevedla ter v izčrpni spremni besedi dodatno osmislila Taja Kramberger. Med drugim sta z možem zapisovala pogovore z argentinskimi gverilci, ki so načrtovali atentat na diktatorja Somozo. Ko so leta 1980 v San Salvadorju ubili škofa Romera, se je Claribel Alegria nad dogodkom javno prizadeto in ogorčeno odzvala v Parizu, kjer je nemudoma dobila namig, da ji vrnitev v domovino odsvetujejo. Tako je dolgo ostala v izgnanstvu.

Čeprav piše tudi prozo, se ima sama prvenstveno za pesnico. “V življenju se ji je zgodilo premnogo groznih reči, a je kljub temu izjemno radostna, živahna in bistrih misli,” so poudarile pesnice, ki so jo februarja obiskale v Nikaragvi in ji izročile nagrado, prt s slovensko poezijo, ki ga je navdušena te dni uporabila na sinovi poroki. “V njeni literaturi je precej močna pesimistična nit, a pušča odprtost, neko možnost,” je poudarila Taja Kramberger, Barbara Korun pa: “Sporočilo njene literature, kot sem ga sama začutila, je, da je vse hudo mogoče preživeti. Na koncu začutim upanje.”

Da bolečino transformira v lahkost, družbeno angažiranost pa vpleta v svojo literaturo na zelo neprisiljen način,je še dejala Korunova o književnici, ki bo v zavesti obiskovalcev dobro obiskanega večera v Dijaškem domu ostala tudi po verzu: “Nočem biti večna, večnost me teži. Hočem biti živa medtem, ko živim.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---