Krik in bes ... in kitare

“Ste sramota za mojo državo,” je predsedniku Donaldu Trumpu prek svoje spletne strani neilyoungarchives.com letos sporočil Neil Young, ki bo jeseni praznoval 75. rojstni dan. Šele nedavno je zaprosil za ameriško državljanstvo, četudi v Kaliforniji živi že dlje kot pol stoletja. Priskrbel si ga je, ker hoče letos na volitvah glasovati proti Trumpu. Trajalo je nekaj mesecev, da ga je dobil - najprej so ga zaradi kajenja trave v preteklosti spoznali za moralno spornega.

Zoper Trumpa, za Sandersa

Predsednik se mu je zameril, ker noče priznati, da so bili predlanski hudi požari v Kaliforniji - pogorel je tudi Youngov dom - posledica klimatskih sprememb. “Vaše nespametno uničevaje naših skupnih naravnih zalog, našega okolja in naših stikov s prijatelji po svetu je neoprostljivo,” je zapisal Young, že pol stoletja glasen zagovornik narave. Dodal je: “Naš prvi črni predsednik je bil boljši človek od vas.”

Vznemirja ga tudi predvajanje njegove uspešnice Rockin' in the Free World iz leta 1989 na Trumpovih političnih shodih. Ironično naslovljena rokerska himna je sicer jedka inventura ameriške bede konec osemdesetih let, česar pa premnogi ne slišijo - ali nočejo slišati. Na Trumpovih shodih so jo predvajali že pred štirimi leti, ko je bil milijarder še predsedniški kandidat, iz njegovega štaba pa so sporočili, da so pridobili pravice za predvajanje skladbe.

Young, vseskozi podpornik socialista Bernieja Sandersa, je dejal, da ne bi dovolil uporabe, če bi ga bili prosili, Trump pa je tvitnil, da je glasbenik navaden hinavec: ob objavo fotografije, na kateri se rokuje z Youngom (oba sta široko nasmejana), je pripisal, da ga je glasbenik leta 2014 prišel prosit, naj denarno podpore sistem visokokakovostne digitalne glasbe Pono (pred tremi letih je šel Pono z vso svojo kakovostjo že v franže).

Potem ko so ga opazili na več Youngovih koncertih, se je Trump že leta 2008 za revijo Rolling Stone razgovoril o tem, kako čudovit je Neil Young in kako obožuje njegove pesmi, po sporu pa je navrgel samo, da mu Rockin' in the Free World, ena od predvajanih na predvolilnih shodih, itak sploh ni všeč.

Young je do predsednika, ki je utelešeno nasprotje njegovih idealov, vse ostrejši. Sprva je zaradi neavtoriziranega predvajanja uspešnice le godrnjal, zdaj pa predsedniku sporoča: “Upam, da slišite moj glas, kadar na vaših shodih predvajajo Rockin' in the Free World ali kako drugo mojo pesem. Zapomnite si, da je to glas ameriškega davkoplačevalca, ki vas ne podpira. Moj glas.”

Crazy Horse spet hrza

Njegovega glasu se zlepa ne nasitijo generacije poslušalcev po svetu, četudi ga zaradi virusnih izrednih razmer letos baje ne bomo slišali v živo. Odpovedal je Barn Tour, med katero naj s kultnim bendom Crazy Horse sicer ne bi obiskal ameriških skednjev, ampak stare dvorane, v katerih je nastopal že zdavnaj, slabo pa kaže tudi obuditvi kvarteta CSNY, četudi štiri mojstre po razvpitih sporih zdaj druži protitrumpovska drža.

So pa zato tu plošče, najnovejša Colorado (Reprise, Warner/Nika) je že 39. studijska v Youngovem opusu in prva po dvojni Psychedelic Pill (2012), ki jo je Young posnel z bendom Crazy Horse. Spet sta ob njem basist Billy Talbot in bobnar Ralph Molina, s katerima se je pobratil že leta 1968, ko sta igrala še v bendu The Rockets. Kitarist Frank “Poncho” Sampedro se tokrat ni odločil za sodelovanje, namesto njega je vskočil odlični Nils Lofgren, najbolj znan kot član Springsteenovega E Street Banda, ki pa je že pri 19 letih igral na Youngovi odlični plošči After the Gold Rush (1970) in pet let pozneje na temačni mojstrovini Tonight's the Night.

Album Colorado, posnet v Skalnatem gorovju v Koloradu, je Young posvetil dolgoletnemu prijatelju in menedžerju Elliotu Robertsu, žalost ob njegovi smrti je čutiti v novi pesmi Olden Days, sorodni Days That Used To Be z albuma Ragged Glory (1990). Napovedi, da bo nova zbirka močna kakor tale, izdana pred 30 leti, se sicer niso udejanjile, je pa Colorado vsekakor prav spodoben youngovski album, od predirljivih orglic v uvodni Think of Me do sklepne umirjene I Do, potomke prav tako šepetajoče Music Arcade iz leta 1996. Akustika se prepleta z elektriko in v živo posneti Horsi zvenijo blagodejno robustno, spet kakor da se niso povsem naučili skladb. Kako živahno in po potrebi tudi glasno in živčno je v studiu z Youngom, je slišati in videti v spremnem dokumentarcu Mountaintop.

Young v klavirski Eternity, podobni stari Till the Morning Comes, srčkano opeva ljubezni poln vsakdan z ženo, hollywoodsko igralko Daryl Hannah, v himnični Rainnbow of Colors - melodijo si je “izposodil” pri Behind That Locked DoorGeorgea Harrisona - v slogu “žive naj vsi narodi” izpoveduje upanje, vero, da bodo po padcu zidov spet zasijale vse barve ameriškega zastave, predvsem pa se v več pesmih, tudi v 13 minut in pol dolgi, besedilno prešibki in preveč repetitivni She Showed Me Love, bodisi z značilnim falzetom bodisi z zamolklim govorjenjem jezi zavoljo uničevanja planeta. Kar je največja težava Youngovih albumov v zadnjem desetletju, tudi tistih, ki jih je posnel z mladostno energičnim bendom Promise Of the Real: morali bi biti umetnost, pa so prepogosto le dnevnopolitični pamfleti.

Vseeno sta novi Help Me Lose My Mind in Shut in Down prijetno besni in surovi, na novem albumu k sreči kar pogosto zarohni kitarska distorzija, Milky Way je mehka, blagoglasna in tudi besedilno zanimivejša ljubezenska pesem, tu in tam pa mojster zna biti angažiran in obenem presunljiv. Akustično Green Is Blue sklene s prizorom nas, ki gledamo severno medvedko: pluje na kosu ledu “iz nekega drugega časa”.

Letos več arhivskih izdaj

Prav posebne poslastice so njegove arhivske izdaje. Letos naj bi se jih zvrstilo več, prva 18. aprila, na dan prodajaln glasbenih plošč, ko bo naposled izdal album Homegrown. Leta 1975, v svojem temnem in plodovitem obdobju, ga ni, ker naj bi bile pesmi preveč osebne - mnoge je navdihnila ločitev od igralke Carrie Snodgress (1945-2004).  

Novemu albumu Colorado bo aprila sledil arhivski Homegrown.