Kratke zgodbe, ki skačejo čez mejo

KOPER > Primož Sturman, leta 1980 rojen v Trstu, se je pred osmimi leti udomil v vasici Brje pri Koprivi na Krasu. Po izobrazbi je zgodovinar, poučuje na Liceju Antona Martina Slomška v Trstu, v javnosti pa se je najprej oglašal kot publicist.

Leta 2012 je z Borisom Pahorjem uredil knjigo zapisov Franca Jeze In zgodil se bo čudež, izdano pri Slovenski matici. “Franc Jeza je bil disident, Štajerec, ki je živel v Trstu in že v sedemdesetih in osemdesetih letih pisal o samostojni Sloveniji. Ampak žal je ta knjiga popolnoma prezrta. Morda še pride čas za Franca Jezo,” pravi Sturman.

Primož Sturman

zgodovinar in publicist

“Ko pišem, ne morem mimo svojega okolja. Ne prenarejam se, ne pišem o Ameriki. Pišem o Primorski.”

V leposlovje je vstopil skozi poezijo. “Okoli leta 2010 sem poskusil napisati roman, ki pa k sreči ni izšel. Ni bil strukturiran, kakor roman mora biti,” je pojasnil v pogovoru z literarno kritičarko in prevajalko Diano Pungeršič. “Ker me je proza vseeno zanimala, sem se odločil za drugačno formo. Je pa kratka zgodba zame precej nov žanr, saj v zamejskem okolju, iz katerega izhajam, vedno govorimo samo o noveli in črtici, kakor da smo obtičali v času Ivana Cankarja in Zofke Kvedrove. Čeprav je Igor Pison že pred petimi leti objavil zbirko kratkih zgodb Zasilni izhodi, se ta žanr v zamejskem prostoru še ni uveljavil.”

Zavrnjeni, neobjavljeni

V pisanju kratke proze se Sturman ni uril na delavnici kreativnega pisanja. Izhaja iz povsem drugačne tradicije, nanj sta močno vplivala Boris Pahor in še bolj Alojz Rebula, pa tudi mlajši Marko Sosič, Dušan Jelinčič in drugi: “Tukaj, kjer so moje korenine, nastaja drugačna književnost kot v osrednji Sloveniji. Ko pišem, ne morem mimo svojega okolja. Ne prenarejam se, ne pišem o Ameriki. Pišem o Primorski. Čeprav skušam narediti korak naprej, ostajam zvest tukajšnji literarni tradiciji.”

Zanimivo pa je, da je knjigo o Primorski izdal na drugem koncu domovine. V zamejstvu in osrednji Sloveniji so zgodbe naletele na gluha ušesa, zaradi česar je lani najprej na blogu in zatem še v Delovih Književnih listih objavil polemični zapis.

“Zavrnitve so mi sporočale, da založb ne zanima določen tip pisanja - vprašanje narodnosti, še posebno slovenske, v osrednjem prostoru očitno ni več aktualno. A to še ne pomeni nujno, da je takšna literatura slaba.”

V zapisu je opozoril, da svojih del v osrednjem slovenskem prostoru ne moreta objaviti niti literata iz njegove generacije, pesnik iz Gorice David Bandelj in pisatelj iz Trsta Erik Sancin.

“Sledilo je nekaj zelo pomenljivega - nihče se ni javno odzval, nihče ni bodisi podprl mojih besed bodisi jih zavrnil,” pravi Sturman.

Njegovi knjigi se je letos naposled nasmehnila sreča - pri mariborski Literi jo je objavil urednik Orlando Uršič, ki se je izkazal tudi kot mentor, medtem ko je spremno besedo prispeval pisatelj Jurij Hudolin.

V koži drugih, drugačnih

Sturmanove zgodbe segajo od časa fašizma do naše dobe. “Z tistimi, postavljenimi v preteklost, sem skušal zapolniti vrzel v slovenski tržaški književnosti,” pojasnjuje. “Zgodba Igra z ognjem, na primer, se dogaja v času fašizma, v tridesetih letih. Glavni lik je antifašist, njegov odnos do lastne narodnosti je na začetku trden, kremenit, kakor bi ga prikazovala Pahor ali Rebula. Potem pa se skrha, razcepi, že skoraj zasuka, pristane na nasprotni strani ... Pokazati sem hotel, da vsi niso bili tako kremeniti in enovito zapisani narodni zvestobi.”

Eno od zgodb je po nasvetu urednika postavil v Piranski zaliv, poleg narodnostnih vprašanj pa se je lotil še težav v ljubezenskih odnosih in marsičesa drugega. Diana Pungeršič je poudarila, da se Sturman zna vživeti v najrazličnejše like, v moške in ženske, stare in mlade. Kot eno glavnih odlik knjige vidi opozarjanje, da “so žrtve na tej in tisti strani, da so dobri in slabi tam in tu, medtem ko je meja zlasti v glavah”.

Posrečen je že naslov Gorica je naša - tudi po njegovi zaslugi je knjiga pritegnila pozornost in našla bralce.

Ob izteku pogovora so Sturmanu izročili tradicionalni dar Kulturnega kluba - Lorella Fermo ga je na karikaturi postavila ob njemu ljubega Alojza Rebulo.