Krasen festival: V vas bodo pripeljali svet - umetnost od glasbe Bowraina, filma Lee Vučko ... do slik Sicoeja

Festival naj bo! In to krasen! Zala Opara, Kraševka in filmska producentka pri Vertigu, si je pred tremi leti s somišljeniki zadala nalogo v prakso spraviti veliko, velikansko besedo decentralizacija. Na Krasen festival v Škocjan pri Divači bo v soboto znova pripeljala pisano mednarodno druščino vrhunskih umetnikov. Čas bo za film, glasbo, slikarstvo, ples, potop v naravo in za premislek.

ŠKOCJAN > Glavnina 2. Krasnega festivalskega dogajanja vabi v soboto, zgosti se proti večeru, z odprtjem razstave, koncertom, filmi pod zvezdami, plesno predstavo ... “Krasni festival je namenjen združevanju lokalnega s centralnim, osrednjeslovenskim, in si prizadeva pripeljati svet na Kras. Festivalski program je oplemeniten s filmskimi biseri iz Hrvaške, Nemčije in seveda Slovenije, mednarodnim plesnim performansom, ki povezuje Aleppo z Ljubljano, ter z Bowrainovo glasbeno točko, ki je sama po sebi univerzalna. Z ekipo si želimo ustvariti prijetno okolje, v katerem se lahko s pomočjo kakovostne kulture razvije kritičen pogovor, ki se nato s festivalskimi gosti prenese v lokalna okolja,” pojasni Zala Opara.

Ko s svojo “krasno ekipo” govori o decentralizaciji kulture, ima v mislih natančno vizijo: “Iz svetovnega in centralnega pripeljemo umetnost v lokalno, ruralno okolje, ki je redkeje v stiku s kulturo. Ne gre za vprašanje osebnih preferenc lokalcev, pač pa možnosti uživanja kakovostne kulture, ki redkeje zaide v manjše galerije in vasi. Eden od očitnih razlogov za to 'stanje' je tehnične narave, saj si ne morejo vse vasi privoščiti potrebne infrastrukture za izvedbo kulturnih dogodkov, potem pa sta tu še vprašanji sestave kvalitetnega kulturnega programa in podpore lokalne skupnosti.”

Zala Opara

vodja Krasnega festivala

“Z ekipo si želimo ustvariti prijetno okolje, v katerem se lahko s pomočjo kakovostne kulture razvije kritičen pogovor, ki se nato s festivalskimi gosti prenese v lokalna okolja.”

Ker je tretjino življenja preživela v tujini in ker jo pot večkrat na leto popelje na mednarodne filmske festivale, kjer je večino časa v stiku z vrhunskimi umetniki in njihovimi deli, pravi, da je hvaležna, ker lahko te ume povabi na domači Kras.

Kratki filmi, umetnine pod zvezdami

Poleg “velikanov”, kakršna sta slikar SilvesterPlotajs Sicoe, ki odpira razstavo, naslovljeno Štiri kratke zgodbe, in režiser Damjan Kozole, ki bo na posebni projekciji svoj kratki igrani film Igralec (Danijel Hočevar, glavni producent pri Vertigu in Zala Opera sta ga producirala), festival daje glas mladim. In “robu”. Med filmi pod zvezdami je tudi petminutno presunljivo avtorsko delo hrvaškega režiserja in scenarista Ivana Grgurja, film Espi, ki v osrčje postavlja istoimenskega transspolnega moškega na Hrvaškem.

Lea Vučko

filmska animatorka in avtorica filma V kraljestvu zlatoroga

“Zgodba o zlatorogu me je od nekdaj navduševala tako s svojim nadnaravnim svetom kakor tudi z ekološkim sporočilom. Sporočilo, da si narave ne moremo prisvojiti in da s tem, ko to poskušamo, uničujemo le sebe, se mi zdi za današnji čas še toliko bolj pomembno.”

“Kratki dokumentarni film Espi (2023) sem videla v letošnjem tekmovalnem programu na zadnjem legendarnem Motovunskem filmskem festivalu, ki ga pod imenom Cinehill selijo v Gorski kotar. Glavni lik Espi v filmu spregovori o dojemanju čustev iz moške in iz ženske perspektive ter o spolnih normah, s katerimi odrastemo. Med gledanjem sem dobila občutek, da film na svoj način spregovori prav z vsakim gledalcem,” pravi Zala Opara, ki smo jo povprašali tudi o vzponu kratke filmske forme.

Tine Grgurevič - Bowrain

pianist in skladatelj

“V obdobju od začetka kovidne krize pa vse do danes sem se osebno moral kar precej potruditi, da sem našel smisel v glasbenem ustvarjanju. Ugotoviti sem moral, komu je glasba sploh pomembna, saj se na svetu dogajajo krize, vojne, naravne katastrofe ... Glasba v resnici ni nujna za naš obstoj, je pa neverjetno močna v povezovanju ljudi, vzbujanju čustev, prenašanju sporočila ... vedno bo z nami. Ta misel me pomirja.“

“Zahvaljujoč našim režiserkam, ki za svoje kratke filme prejemajo prestižne filmske nagrade, je kratka forma vse bližje širši javnosti. Dobri kratki filmi so mentalni zalogaj, saj je koncentrirano sporočilo s solidno strukturo veliko teže ekranizirati kot pa celovečerni film. Podobno kot strnjen stavek, ki ga je precej teže napisati kakor dolgo razpredanje.”

Tradicionalna zgodba z ekološkim sporočilom

Po Urški Djukić, ki je lani s filmom Babičino seksualno življenje navdušila občinstvo krasnega festivala, nato pa še svetovno, tokrat Kras gosti mlado filmsko animatorko Leo Vučko z že nagrajenim filmom Legenda o zlatorogu.

“Prihajam iz Bohinja, kar pomeni, da me zgodba o Zlatorogu spremlja že od otroštva. Od nekdaj me je navduševala tako s svojim nadnaravnim svetom kakor tudi z ekološkim sporočilom. Sporočilo, da si narave ne moremo prisvojiti in da s tem, ko to poskušamo, uničujemo le sebe, se mi zdi za današnji čas še toliko bolj pomembno.”

Kot osrčje filma ustvarjalka poudarja predvsem “močno vizualno izkušnjo, v katero sta ujeta tradicija in nadnaravni svet, v kombinaciji z enkratno glasbo, posneto s slovenskimi ljudskimi inštrumenti, ki jo je za film ustvaril Janez Dovč. Film poetično popelje skozi zgodbo in obenem gledalcu dopušča možnost lastne interpretacije”.

Ob vprašanju, kako zajahati val, ki sta ga sprožili mednarodno uspešni slovenski režiserki in animatorki Špela Čadež in Urška Djukić, Lea Vučko najprej poudari, da čisto za vsakim uspešnim filmom stoji večja ekipa ljudi. “Vsi ti v film vlagajo več let dela in truda ter tudi svoje dolgoletno znanje in izkušnje iz posameznih področij. Uspehi Špele Čadež in Urške Djukić me seveda navdušujejo, predvsem zato, ker dokazujejo, da so animirani filmi lahko 'resni filmi' in ne le nekaj za otroke. Bližnjic v animaciji ni - zajahati val pomeni v prvi vrsti imeti zgodbo, v katero verjameš in si vanjo pripravljen vložiti ogromno časa in dela. Ko je film končan, pa lahko samo upaš, da tudi drugi opazijo tvojo vizijo - tekmovanje v umetnosti je seveda zelo nehvaležno, saj gre za subjektivno stvar,” še doda ustvarjalka, ki je tudi ilustratorka in oblikovalka.

Predstavitev na festivalu, kakršen je Krasni, pa pomeni predvsem možnost, da lahko film predstavijo pred občinstvom, ki ga morda drugače ne bi nikoli mogli doseči. “Kratki filmi v prvih dveh letih živijo predvsem na festivalih, kjer pa jih veliko postavi zahtevo, da film ni dostopen po spletu. Ker se festivali odvijajo predvsem v večjih mestih, je zato še posebej krasno, ko obstajajo tudi taki, ki dosežejo domačo publiko tudi iz bolj oddaljenih krajev.”

Glasba povezuje, vzbuja čustva, prenaša sporočila

Izjemni pianist in skladatelj Tine Grgurovič z umetniškim imenom Bowrain ima za seboj več plošč, mednarodnih sodelovanj, med njimi projekt 2020 sec Alive, ki je milo rečeno grandiozen, v zadnjem času pa tudi dve sodelovanji, ki sta pristali na albumih. Nekateri se ga spomnijo tudi po lanski državni proslavi ob dnevu reformacije, ki sta jo zasnovala Damjan Kozole in Kozma Ahačič, za katero je Bowrain napisal in izvajal glasbo - tam sta se spoznala tudi z Zalo Opara.

Na Krasu pa bo odzvanjala zlasti zadnja samostojna plošča Heal Me (Nika, 2023), ki v prevodu pomeni priprošnjo ozdravi, pozdravi me ... Za kakšno potrebo gre v resnici?

“Zanimivo, da ste omenili album 2020 Seconds Alive, ki je bil pomemben mejnik v mojem življenju. Takoj zatem se je namreč zgodila kovidna kriza, ki me je spremenila - lahko rečem za vedno - v dobrem in slabem. Nekaj sem izgubil, drugo pa pridobil. Spoznal sem svojo zdajšnjo partnerko, ki me podpira v tem, kar počnem. Ustvaril sem si dom - nekaj, kar je tako zelo pomembno in bi moralo biti dano vsakomur! V obdobju od začetka kovidne krize pa vse do danes sem se osebno moral kar precej potruditi, da sem našel smisel v glasbenem ustvarjanju. Ugotoviti sem moral, komu je glasba sploh pomembna, saj se na svetu dogajajo krize, vojne, naravne katastrofe ... Glasba v resnici ni nujna za naš obstoj, je pa neverjetno močna v povezovanju ljudi, vzbujanju čustev, prenašanju sporočila ... vedno bo z nami. Ta misel me pomirja. Moral sem skozi proces globokih vprašanj, odkril sem petje in besede. Vokal mi je delal družbo, ko sem se resnično počutil osamljenega, obenem pa ga na začetku nisem prenašal. Enostavno ga nisem mogel slišati na posnetku ... Boril sem se z njim do te mere, da sem se odločil zapeti kar v živo. Prvič sem samostojno pel ob klavirju v Gallusovi dvorani na dvojnem koncertu ob pianistu Vollmaierju. Takrat je bil led prebit. Še vedno se z njim borim in ga raziskujem, ampak sedaj ga sprejmem tudi, ko je šibek. Čutim, da postaja del mene. Je podaljšek mojega klavirja in me zdravi. S klavirjem zdravi v dvojni meri, saj sta skupaj močnejša. Morda lahko moja glasba pozdravi še koga drugega. To naj ugotovi vsak zase.”

V njegovem ustvarjanju je velikokrat čutiti odziv na družbo, na dogajanja, v njej tematizira potrebo po stiku z naravo ... Zdi se, da želi z glasbo v ljudeh zlasti vzbuditi čustva, ganotje, kar je v nas dobrega. “Živeti z naravo in ne proti njej ... Sobivati v skupnosti, z drugimi ... Nenavezanost na materialne dobrine ... Minljivost ... in pa seveda najbolj pomembna od vseh - ljubezen. 'Ljubezen je izvor vse umetnosti. Umetnost bo obstajala dokler bo obstajala človeška zmožnost, da ljubimo.' To so sicer besede Estonskega skladatelja Arva Pärta, a katerimi pa se z lahkoto poistovetim.”

---