Kosovel nas uči: NE nasilju, NE izkoriščanju, DA odgovornosti do sveta

“Kako razmišljati o Kosovelu med evropskimi avantgardami? Ni bil pripadnik določenega gibanja, katerega od -izmov, ni bil čisti ekspresionist, konstruktivist, futurist, dadaist, zenitist, ampak umetnik, ki je do institucionalizacije, do programov, do -izmov vedno ohranjal selektivno, kritično držo,” je poudarila dr. Kristina Pranjić, izredna profesorica na Univerzi v Novi Gorici in podoktorska raziskovalka na ZRC SAZU v Ljubljani. Predlani je pri založbi Sophia izdala knjigo Jugoslovanska avantgarda in metropolitanska dada, na tokratno predavanje je s sabo prinesla sveže izvode nove, predvsem Kosovelovemu prijatelju in sodelavcu Avgustu Černigoju posvečene številke revije Borec, že večkrat pa je sodelovala tudi s svojo sežansko gostiteljico Matejo Kralj. Predavanje, naslovljeno Srečko Kosovel med evropskimi avantgardami: periferija, omrežja in konci svetov, sta v pesnikovi rojstni sobi gostila Kosovelova soba - Ljudska univerza Sežana in Društvo Konstruktivist.

Alja Cergol in Martin Jogan, tokrat premierno povezana v pesniško-glasbeni dvojec.

Foto: Andraž Gombač

Jugoslovanska - živahna, drzna, odmevna

O Kosovelu velja razmišljati kot o “posebnem vozlišču jugoslovanske in širše avantgarde”, ki jo je pri njem treba še razširiti: “Kosovelovo omrežje se razteza še na pomembno področje: na Kras. Ta pri njem ni samo motiv v poeziji in tudi prozi, ampak že kar etični temelj. Kosovel je bil globoko vpet v lokalni prostor in obenem odprt v omrežje, v pretoke in seveda v Evropo, ki je v krizi, o čemer je pesnil.”

Ob omembi zgodovinskih avantgard, torej eksperimentalnih umetnostnih praks med obema vojnama, v mislih praviloma najprej vidimo vrvež v Parizu, Berlinu, New Yorku ... A kdor razišče še periferijo, dobi večjo in bolj izostreno sliko: “Jugoslovanska avantgarda je bila v dominantni zahodnocentrični literarni in umetnostni zgodovini dolgo marginalizirana, a ni bila samo odmev zahodnih trendov. Tu so bile ključne medperiferne povezave, torej ne med Ljubljano in Parizom, ampak med Ljubljano in Zagrebom, med Ljubljano in Prago, med Prago in Zagrebom, Beogradom … Avantgardna gibanja niso bila živa samo v glavnih mestih, ampak tudi v Slavoniji, Vojvodini, v obmejnem severnem Jadranu, na Goriškem in v Furlaniji - Julijski krajini, zlasti v Gorici in Trstu …”

Avgust Černigoj s svojim portretom Srečka Kosovela, 1984

Foto: Kamra.si

Na sila pisano jugoslovansko avantgardo so v letih 1918-1935 vplivali notranjepolitični in družbeni premiki in čezmejne povezave z mednarodnimi gibanji, bistveni pa sta bili večkulturnost in večjezičnost, za povrh so v Vojvodini ustvarjali madžarski, v goriško-tržaškem prostoru pa italijanski avantgardisti. “Upoštevati moramo zgodovinske, geografske in kulturne posebnosti, pa tudi družbene in politične cilje tukajšnjih gibanj. Bili so drugačni, v srednji in vzhodni Evropi skoraj vedno vezani na aktivizem in družbeno revolucijo, medtem ko na zahodu najdemo tudi prakse igračkanja, ki ni tako zelo politično, na primer dadaistične,” opozarja Kristina Pranjić.

Tudi raziskave in študije drugih so pokazale, da so periferne regije, še posebej v južnoslovanskem prostoru, odigrale ključno vlogo pri širjenju moči in vpliva avantgardnega založništva z udarnimi, drznimi, provokativnimi in slikovitimi revijami na čelu. “Te so avantgardistom veliko hitreje kot knjige omogočale izražanje, nastopanje v javnosti in medsebojno povezovanje, kakor bi jim danes najbrž objave na družbenih omrežjih. Viralnost idej ni izum interneta. Avantgarda je že pred stotimi leti hotela biti vidna, pridobiti zaveznike za svoj etični in estetski program,” je ponazorila raziskovalka. Osrednja je bila revija Zenit, ki jo je v letih 1921-1926 v Kraljevini SHS izdajal urednik Ljubomir Micić, po njegovem izgonu in prepovedi Zenita pa je bil nekakšno nadaljevanje Tank - dve številki, ki ju je uredil Ferdo Delak, sta leta 1927 izšli v Ljubljani.

Alja Cergol in Martin Jogan, tokrat premierno povezana v pesniško-glasbeni dvojec.

Foto: Andraž Gombač

Kako pa Kosovel
najbolj nagovarja vas?

Še posebej pomemben je bil Micićev brat, vsestranski Branko Ve Poljanski, ki je povezoval tako evropske metropole kakor jugoslovanska večja in manjša žarišča avantgarde. Glasen je bil seveda tudi slovenski pesnik Anton Podbevšek, ki je trdil, da moderni poet ne sme biti duševni slabič, ampak akrobat. “Umetnik ni bil več samo lirični subjekt, ampak nekdo, ki tvega, ki posega v javnost, ki spreminja čutnost in jezik,” je pojasnila Kristina Pranjić. “Tovrstno akrobatiko lepo vidimo pri Kosovelu, pri njegovem prehajanju med zvrstmi, med poetikami, različnimi registri, od otroške pesmi, kraške tišine in borov do arhitekture besed, od intime pesnika do političnega govora.”

Ljubomir Micić, urednik Zenita, najpomembnejše jugoslovanske avantgarne revije

Foto: /

Ugotavlja, da je Kosovel samosvoje vozlišče jugoslovanske in evropske avantgarde: v svojem konstruktivizmu je bil formalno radikalen in inovativen, do zenitizma je gojil ambivalenten, a intenziven odnos, ni se pustil ukalupiti v eno samo gibanje, obenem je ohranjal izrazito liričnost, zlasti v kraških impresijah, iskal in ustvarjal je novo občinstvo in se kakor drugi avantgardisti zavedal, da mora umetnost okrepiti svojo družbeno vlogo. Njegova je ob mejni napetosti, ob fašističnih pritiskih na jezik in identiteto postala še ostrejša. Energijo zenitističnega “balkanskega barbarogenija” je prevajal v samosvojo kritiko Evrope, bil je zagnan organizator in povezovalec, poln zamisli in načrtov …

Ostaja naš sodobnik, predvsem ker v njegovem delu prepoznavamo tri pomembne, vedno aktualne poudarke: pesnik ne pristaja na nasilje, ne pristaja na izkoriščanje in vztraja pri odgovornosti do sveta, ki ni samo človeški, je sklenila Kristina Pranjić in izzvala poslušalstvo: “Kako pa Kosovel danes najbolj nagovarja vas? S svojo etiko, z jezikom, z vizualnostjo, s politično ostrino, z odnosom do doma, do Krasa …?”

Odgovoriti ni bilo treba takoj, saj sta se spet oglasila domačina Alja Cergol in Martin Jogan, tokrat premierno povezana v pesniško-glasbeni dvojec. Da, da, nova avantgarda. •