Kompleksnejša pot do starševstva rojeva mnoga vprašanja identitete, vrednot ...

Zakaj se vam je zdelo pomembno to intimno zgodbo zapisati v dramo?

“Predvsem zato, ker sem ugotovila, da je to tema, ki je bila dolgo povsem partikularna, sedaj pa postaja vse bolj obča. Zaradi sodobnega življenjskega sloga se ljudje vse kasneje odločajo za otroke in družine niso videti več tako tradicionalno kot nekoč, zato je vprašanje starševstva, plodnosti in morebitnih preprek pri ustvarjanju družine postalo kompleksnejše. Ta kompleksnejša pot do realizacije starševstva pa postaja platforma za soočenje z mnogimi vprašanji identitete, samorealizacije, vrednot in intimnih ambicij. Če otroka ne bom dobila z lahkoto, spontano in relativno zgodaj, si bom začela postavljati vprašanja, kaj mi otrok res pomeni, ali je potreben meni ali svetu, ali sem sposobna za to vlogo, kaj bo z menoj, če ga ne bom dobila. Vse to predstavlja resen pretres osebne identitete.”

Družbeno-kritična predstava s humorno noto

V drami 64 bosta v vlogah Eve in Danijela, ki se približujeta štiridesetemu letu, zaradi česar je verjetnost za uspešno oploditev vedno manjša, nastopila Nika Rozman kot gostja in Jure Kopušar, ob njiju pa še Helena Peršuh, Radoš Bolčina, Urška Taufer, Gorazd Jakomini in Blaž Valič. Obeta se prodorna družbenokritična predstava, s katero režiserka Nina Šorak želi obravnavano temo podpreti v javnem diskurzu.

Pri uprizoritvi so sodelovali še dramaturg Milan Ramšak Marković, lektorica Anja Pišot, scenografinja Urša Vidic, kostumografinja Tina Pavlović, avtor glasbe Laren Polič Zdravič, oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan in oblikovalec zvoka Jure Mavrič, s strokovnim svetovanjem pa je ekipi pomagala tudi prof. dr. Eda Vrtačnik Bokal, dr. med., specialistka ginekologije, predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo, UKC Ljubljana.

“Odziv je bil odličen, še zlasti v Beogradu, kjer je bila predstava resnična uspešnica. Zatem je bila drama uprizorjena še v Sofiji.”

“Eva skozi dramo spozna, česa vse je sposobna in koliko moči se nahaja v njej. Zave se, da bo zmogla tudi sama. Konec v nobenem primeru ni sentimentalen. Slutnja, da to nemara ni odnos, ki bo trajal za vedno, je zelo prisotna, zato pa otrok, ki bo morda prišel, pomeni odnos, ki bo trajal za vedno. Ne želim zanemariti pomena podpore dobrega partnerja med nosečnostjo in pri vzgoji otrok, toda obstajajo različne možnosti oblikovanja družinske celice, ženske pa šele z izkušnjo materinstva v resnici dojamejo, česa vse so sposobne in kaj vse lahko dosežejo.”

Tena Štivičić - prodorna hrvaška sodobna dramatičarka

Že prva drama Tene Štivičić Ne moreš pobegniti od nedelje (Nemreš pobjeć od nedjelje), ki jo je napisala kot študentka tretjega letnika dramaturgije, je osvojila rektorjevo nagrado in nagrado Marina Držića. Diplomska predstava Dve (Dvije) je bila prva uprizorjena nova hrvaška drama v Srbiji po razpadu Jugoslavije, v Torontu pa je doživela prvo uprizoritev v angleščini. Temu so sledile drame Fragile!, Kresnice (Krijesnice), Sedem dni v Zagrebu (Sedam dana u Zagrebu), Invisible in Evropa (Europa), ki so bile uprizorjene v številnih gledališčih doma in na tujem - v Nemčiji, Veliki Britaniji, Švici, Turčiji, Avstriji, na Švedskem, v Bolgariji, Kanadi, Estoniji, Španiji, Italiji ter na legendarnem radiu BBC 4. Med številnimi nagradami velja izpostaviti evropsko avtorsko nagrado in nagrado za inovativno dramsko besedilo, ki ju je leta 2008 na festivalu Heidelberg Stückemarkt prejela drama Fragile!.

Ob 50-letnici legendarnega gledališča Royal Court je bila leta 2006 Tena Štivičić po izboru Royal Courta in BBC-ja uvrščena med 50 mladih dramskih piscev, ki bodo v naslednjih petdesetih letih zaznamovali gledališče v Veliki Britaniji.

Leta 2014 je z dramo Tri zime postala prva hrvaška avtorica, katere drama je bila uprizorjena v londonskem National Theatre, enem najpomembnejših gledališč na svetu. Prav tako je prva hrvaška avtorica, ki je osvojila prestižno mednarodno nagrado Susan Smith Blackburn za najboljšo dramo v angleščini. Drama Tri zime je bila uprizorjena na prestižnih odrih v Evropi in tudi na Japonskem. HNK Zagreb je z njo gostovalo na številnih festivalih in v Sarajevu prejelo nagrado festivala MESS za najboljšo predstavo, na Marulićevih dnevih v Splitu pa nagrado za sodobno dramsko besedilo in nagrado občinstva za najboljšo predstavo.

Tudi drama 64, ki je bila prvič uprizorjena v Beogradu v Ateljeju 212, zatem pa še v HNK Zagreb in v Gledališču bolgarske armade v Sofiji, je na Marulićevih dnevih osvojila Marula za najboljše besedilo.

Tena Štivičić je tudi dramaturginja in urednica, scenaristka in priznana kolumnistka ... od junija pa ravnateljica Drame HNK Zagreb.

“Klasični negativci me načeloma ne zanimajo. Zanima me, zakaj ljudje počnejo, kar počnejo, zanimajo me dejavniki in impulzi, ki vplivajo na njihove poteze in odločitve.

Ta tema me je tudi intimno posebej zanimala pred kakimi desetimi leti in tedaj so vsi viri, ki sem jih našla, proces pomoči pri oploditvi opisovali s težkimi besedami in v temačnih tonih. Ko se znajdemo pred novo, nepričakovano življenjsko situacijo - kar za mnoge ženske predstavlja spoznanje, da ne morejo zanositi -, želimo poiskati informacije in preko njih vzpostaviti svoj odnos do te situacije, se soočiti s težavo. Tu pa naletimo na narativ, ki ga zaznamujeta temačna barva in obilica negativnih konotacij, ki sugerirajo, da tega ne more prenesti vsakdo. Ne želim reči, da izkušnja ni težka, konec koncev drama 64 predstavlja le eno njeno verzijo in obstajajo tudi mnoge drugačne. Toda kot protiutež sem želela predstaviti še drugačen pogled nanjo, v katerem je več optimizma, več pragmatičnega odnosa do težave, za katero obstaja medicinska pomoč, in ki se s tem položajem - kakor tudi z mnogimi drugimi, v katere nas postavlja življenje - sooča s humorjem.”

“Ne mislim, da je to ženska predstava. Kot ste rekli, neplodnost ni ženska težava, ravno tako prizadene tudi moške in še kako vpliva na dojemanje možatosti. Tudi o tem je govora v predstavi, konec koncev je to eno od glavnih gibal dogajanja. Preden so obstajale analize plodnosti, si lahko samo zamislimo, koliko žensk je bilo po krivem označeno za 'jalove', v resnici pa so bili za neuspeh pri oploditvi odgovorni njihovi neplodni možje, za kar termin sploh ni obstajal. Res pa je, da ženske svojo življenjsko samorealizacijo v večji meri kot moški povezujejo s starševstvom, še sploh v današnjem času, ko se kot družba soočamo s ponovnim vzponom konservativnosti.

To, kar je v predstavi ženskega, je v resnici povezano z vašim prejšnjim vprašanjem. Ko moški pišejo o ženskah, najraje pišejo tragedije. Potem ko junakinjo podrobno secirajo, ta tragično konča. V tem pogledu gre v 64 za nekakšen reclaiming tega teritorija. Pokazati želim, da ženske lahko preživimo tudi takšno izkušnjo, ne da bi pri tem eksplodirale v 'nore psice' - ta etiketa je ženskam vselej do neke mere blizu, še zlasti ko so v igri hormoni. Še več, položaj lahko dojemamo celo z ironično distanco.”

“Tako je, pravzaprav postavitev ogledala srednji generaciji. Imam občutek, da je - enako kot svet v celoti - današnja mlajša generacija še bolj polarizirana. Nekateri so še mnogo bolj konservativni, nekateri pa izredno progresivni. Ne vem, kaj jih čaka.”

Iz gledališkega lista, prevedel Jakob Fišer.

Avtorica drame 64 Tena ŠtivičićMatej Grgić