Komedija Kaos
V SNG Nova Gorica se bliža še zadnja premiera letošnje sezone. Prvič bo na Slovenskem predstavljen finski dramatik Mika Myllyaho (1966), tudi režiser, igralec in že 13 let generalni direktor narodnega gledališča v Helsinkih. Kot dramatik je najbolj znan po trilogiji Panika, Kaos in Harmonija, ki je nastala v letih med 2005 in 2009. V vseh treh igrah izpostavlja boj posameznika z zahtevami sodobne družbe, ki vse bolj ozko, ostro in nemalokrat kruto opredeljuje, kako naj bi živeli.
Finec Mika Myllyaho velja za enega najbolj prevajanih in mednarodno priznanih finskih dramatikov, njegova trilogija je bila prevedena v številne jezike. V Sloveniji bo tokrat prvič predstavljen v režiji Diega de Bree, ki po petnajstih letih spet dela v novogoriškem gledališču. Tu je ustvaril odmevne predstave Kralj umira, Arabska noč in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.
V uprizoritvi Kaosa bodo glavne vloge interpretirale tri igralke, gostja Mojca Funkl bo Sofija, Ana Facchini Julija in Medea Novak Emmi. Njihove zgodbe niso zgodbe “velikih” junakinj, a zato nič manj nenavadne, ganljive in komične. Vse tri so namreč - če si izposodimo filmski naslov - “ženske na robu živčnega zloma”. In morda velja ob tem omeniti, da je gledališko priredbo Almodovarjevega filma pred 13 leti v MGL režiral prav Diego de Brea.
“Kdaj se dogajajo spremembe? Šele ko smo na skrajnem robu - ali je to bolezen ali vojna. Šele v takšnih trenutkih človek pride do avtorefleksije. Vitomil Zupan je genialno zapisal, da se človek bistri in doseže reflektiranje samo v najnevarnejših situacijah. To pomeni: če ne izzivaš roba, ni možnosti, da bi izstopil iz ujetosti, v kateri ostajaš kljub strahotnemu nezadovoljstvu.” Diego de Brea
In kaj muči ženske v komediji Kaos? Sofija je učiteljica, poročena in mati dveh otrok. Močno je vznemirjena zaradi nazorov nove ravnateljice in napovedi zaprtja šole. Julija je psihoterapevtka in se v nasprotju z osnovnim načelom odnosa do pacientov z enim izmed njih lahkomiselno zaplete v ljubezensko afero. Njena sestra Emmi je novinarka in ne uspe rešiti zakonske krize ter se ob ločitvi sooča s težkim bojem za skrbništvo. Vse tri so sodobne ženske, ki doživljajo hude življenjske pretrese, ob katerih zapadajo v stanja nekontroliranega vedenja.
Ali kot je zapisala Alja Predan v prispevku za gledališki list: “Sodobne ženske s sodobnimi problemi prav tako preizprašujejo svoj položaj v sodobni družbi, kakor ga moški v Paniki. V obeh primerih so njihovi partnerji ali partnerke nekje drugje, so, a so odsotni, klasična družina obstaja, a je v drugem planu. Prijateljice se zatekajo druga k drugi in iščejo vzajemno pomoč, pogovor, nasvet. Kriza identitete spola, prerazporejanje tradicionalnih funkcij, iskanje smisla, ontološka osamljenost - vse to so teme, ki se zajedajo v moške in ženske duše. Kriza, realna ali namišljena, se v Kaosu odraža v vprašanju, kaj sodobna družba pričakuje od ženske. Ali je ženska še čustvena in empatična? Ali je lahko obenem čuteča in skrbna do bližnjih in uspešna v karieri? Naj vztraja v disfunkcionalni zvezi ali naj gre svojo pot? Kakšna je ta pot in kaj za seboj puščajo odločitve ženske? Je pa med obema tako imenovanima komedijama ena bistvena razlika: moški svoje probleme poskušajo reševati med sabo, nekako kultivirano in spodobno, ženskam pa do te mere prekipevajo živci, da zapustijo cono kontroliranega spodobnega vedenja in prestopijo v območje fizičnega nasilja, torej prostora, tradicionalno 'rezerviranega' za moške.”
De Brea pravi: “Kdaj se dogajajo spremembe? Šele ko smo na skrajnem robu - ali je to bolezen ali vojna. Šele v takšnih trenutkih človek pride do avtorefleksije. Vitomil Zupan je genialno zapisal, da se človek bistri in doseže reflektiranje samo v najnevarnejših situacijah. To pomeni: če ne izzivaš roba, ni možnosti, da bi izstopil iz ujetosti, v kateri ostajaš kljub strahotnemu nezadovoljstvu.”