Koala Voice z akustičnim koncertom odprli Piranski glasbeni oder

“Saj veste, lahko pojete z nami. Smo sicer v gledališču, a imamo koncert!” je že v uvodu v petkov akustični koncert Koala Voice v piranskem Tartinijevem teatru občinstvo pozvala Manca Trampuš, pevka in kitaristka, skupine, ki je svoje staro koncertno leto končala zelo glasno pred ljubljanskimi Križankami, kjer so z njo odštevali tudi številni Primorci, novo pa začela prav s prvim koncertom Piranskega glasbenega odra, pod okriljem portoroškega Avditorija.

Koala Voice so v Piranu navdušili tudi z nekoliko bolj izčiščeno 
različico svojih skladb, zbranih na že petih avtorskih albumih.  Foto: Maja Pertič Gombač
Koala Voice so v Piranu navdušili tudi z nekoliko bolj izčiščeno različico svojih skladb, zbranih na že petih avtorskih albumih.  Foto: Maja Pertič Gombač

PIRAN > Tradicionalna uvertura z inštrumentalno Dirty Koala je že nakazala, da bolj kakor z akustično zasedba poslušalcem, ki so lepo zasedli parter in lože, postregla nekoliko bolj “slečeno” različico Koala Voice od običajne eksplozivne mešanice alternativnega roka s kantavtorskimi eskapadami in še pogostejšimi nadvse priljubljenimi plesnimi odmerki. Lahko bi rekli, da je bilo po The French Say že jasno, da je bistvena razlika med neobrzdano, podivjano in “akustično” Koalo najprej v osnovni sedeči postavitvi; bobnarju Mihi Prašnikarju so se tako na stolih pridružili še kitarist in “mastermind” Domen Don Holc, pevka in soavtorica besedil Manca Trampuš in basist Tilen Prašnikar. Manca je obenem poprijela za akustično ritem kitaro, kar je v celoti dovoljevalo manj “umazan”, bombastičen zvok in obenem do zadnjega vzdiha in izdiha izčiščen vokal, kar je bilo nadvse dobrodošlo, saj so še veliko bolj do izraza prišla besedila.

Na Piranski glasbeni oder prihajajo

Odprtju sezone s Koala Voice 25. januarja sledi koncert Šank Rock, na valentinovo bo oder zasedel projekt Tori tango, v katerem je harmonikar Jure Tori z gosti združil poezijo, ples in glasbo, marca prihaja Noreia, aprila pa sledi prav posebna poslastica, saj se na oder vrača znamenita zasedba Salamander, ki sta jo v sedemdesetih letih ustanovila Tomaž Pengov (in Milan Dekleva.

Na svidenje, a ne zares

Koala Voice so sicer konec leta sklenili turnejo, na kateri so lani predstavljali novo, že peto avtorsko ploščo, naslovljeno Auf Wiedersehen, ki so jo predstavljali tudi po primorskih koncertnih prizoriščih, zdaj pa je prišel čas, da nekatere skladbe, ki so že uspešno našle pot do radijskih postaj, do občinstva pridejo še v nekoliko bolj izčiščeni obliki.

Z albuma, ki ga sestavlja tako zvočno kakor vsebinsko raznolik nabor desetih skladb, so v živo zazvenele Vest, Nema na čemu, bodoča klasika Tebe imam rajši od drugih, Super, nova, duet Domna in Mance Kam gre sreča, ki ga je občinstvo pospremilo s huronskimi ovacijami in reggae Sonce pomaranča, ki je s svojo nepretenciozno zasnovo in repetitivnostjo sčasoma postal nepogrešljiv prinašalec nekakšnega melanholičnega optimizma in napovedi svetlejših časov, ko je manj enako več.

Žura se lahko tudi na stolih

Svoje mesto je dobila rariteta Worried Man s predzadnjega albuma Plata, pa tudi biser s prvenca Slovenske železnice iz leta 2015, ki je v začetku druge polovice koncerta že nekoliko nakazal, da se bo prej ali slej zvok moral razpočiti - Manca je sicer svoje plesne gibe izvrstno prilagodila prostoru med stolom in monitorjem, znamenito sem-ter-tja-naprej-nazaj guncanje basista Tilna pa je zgolj čakalo na trenutek, ko bo lahko skupaj z občinstvom vstal se zazibal v ekstatično zamaknjenost.

Ker tu je vse tako lepo, uspešnica, ki je Koalčkove iz okvirov poslušalstva Radia Študent prestavila bliže Valu 202 (oziroma Radiu Koper, da ostanemo malce lokalpatriotski), je bila tista točka v programu, ko se je v refrenu tisti “nič me ne boli” tako na odru kakor med občinstvom spreminjal v “vse teže se sedi”, rockovska bombastičnost pa vse bolj presegala okvirje teatrske zadržanosti. Podobno je bilo pri priljubljeni Spaghettification, skladbi Vertigo pa je vendarle okolje omogočilo, da je pri uvodni recitaciji Manca občinstvo zaprosila, da ji za hip prisluhne z zaprtimi očmi ter užije trenutek in besede, kakor jih v običajnih klubskih razmerah težko. In na tovrstno magijo je bilo vredno počakati.

Huronski stoječi aplavz je zasedbo zvabil na oder še dvakrat, najprej za Vede premikanja in v drugo še za tradicionalni zaključek z Wild Dancer, a pri obeh se ni več nihče usedel, ne nastopajoči ne občinstvo, in tudi svojevrstna zadržanost, ki naj bi se skrivala v besedici akustično, se je razpočila v težko pričakovani energijski udar. Tega je lepo uokviril in prenesel tudi gledališki prostor, ki se je proslavil z akustičnostjo, občinstvo pa je po skoraj dveh urah programa nastopajočim namenil tisti “še bi aplavz”, s katerim se prej ali slej sklenejo tudi najboljši koncerti. In prvi v letu 2025 na Piranskem glasbenem odru nedvomno sodi v to kategorijo.


Najbolj brano