Ko starši odložijo telefon, se smejijo ...

Besedilo za uprizoritev v soprodukciji Gledališča Koper in Lutkovnega gledališča Ljubljana je scenarist, režiser, pisec glasbenih besedil in književnik Jure Karas napisal po naročilu lutkovnega gledališča. Ste kot režiser kakor koli sodelovali pri pisanju?

“Z Juretom sva se večkrat pogovarjala o možnosti za sodelovanje tudi pri predstavi za otroke. Mislim, da je bila moja spodbuda samo tale: 'Kaj pa če bi pisal o dveh dinozavrih, ki hodita naokoli in se  ...' Sprva sva govorila o morda ne čisto pravih dinozavrih, ampak izmišljenih bitjih, zato tudi naslov Minizaver in Dino. Nikjer v besedilu ne govorimo o dinozavrih, je pa Jure to lepo sublimno zapeljal v naslov.”

Minizaver in Dino: Kaj, kako, zakaj? prihaja konec meseca tudi v Gledališče Koper.

Foto: Darja Štravs Tisu

Sestavljanka mini-zaver vendarle aludira na dino-zavra, ki pripada nekemu drugemu času. Ste s tem želeli povedati, da se otroci, odkar obstaja svet, sprašujejo: kaj, kako, zakaj?

“Ponavljam, da ne gre povsem za dinozavra, kot tudi ne gre za to, da želim s predstavami nekaj konkretnega dopovedati otrokom. Kot sem že večkrat rekel, je dobro, da je vzgoja stvar staršev, učenje stvar šole, gledališče pa pri vsem skupaj lahko samo pomaga. Nikoli nisem bil v svojih predstavah pretirano didaktičen. Gre za glavna lika, ki se po svoje obnašata in doživljata stvari podobno kot otroci - gledalci. Otrok se vsekakor poistoveti z glavnim likom in tem, kaj se mu dogaja.”

Besedilo sledi dramaturgiji postaj, na vsaki od njih naslovna lika v duhovito izpisanih songih izvesta, ali ribe spijo, zakaj se kotalijo kamni, kaj pomeni pasji “hov” in zakaj morajo otroci zvečer domov. Songov je v predstavi šest - gre za lutkovni muzikal?

“Muzikal ima svoje zakonitosti, zato bi se takim oznakam raje izogibal. Gre za veselo predstavo z veliko prepevanja, v kateri vsak od likov, ki jih Minizaver in Dino srečata na svoji poti, veselo zapoje odgovore na postavljena vprašanja.”

Likovna podoba predstave ima pri lutkovnih uprizoritvah večjo težo kot pri dramskih. Je zato izhodišče pri snovanju koncepta lutkovne uprizoritve najprej likovnost in šele nato besedilo?

“Vse je odvisno od izhodišča, iz katerega začnete ustvarjati predstavo. Če je besedilo že napisano, se bo morala likovnost, in s tem tehnologija lutk, prilagoditi zapisanemu. Za predstave z veliko besedila je pogosto bolje imeti mimično lutko, ki lahko govori, kot pa marioneto. Z Natanom Eskujem, avtorjem likovne podobe, s katerim sva sodelovala že pri več lutkovnih uprizoritvah, sva bila že vnaprej dogovorjena za lutkovno tehnologijo. Pri Minizavru in Dinu sem si želel, da bi se preizkusili z Hensonovimi mupetki. Po seriji predstav avtorice Julie Donaldson Zverjasec, Zverjašček, Bi se gnetli na tej metli, Najprisrčnejši velikan, pri katerih sem uporabil namizne mimične lutke, animatorji pa so oblečeni v črno, črno je tudi ozadje, sem si želel predstavo s pisanim ozadjem, ki deluje malodane kot risanka. Na to odločitev je Jure Karas pisal tudi besedilo, in tako je šlo pri Minizavru in Dinu od vsega začetka za skupno odločitev.”

Kako se potemtakem študij lutkovne uprizoritve razlikuje od študija dramske?

“Lutkovno uprizoritev je težko 'sestaviti' brez dobrega poznavanja lutkovnih zakonitosti, predvsem pa jasne vizije, kako bo videti predstava in na kakšne ovire lahko naletimo v času študija predstave. V nasprotju z dramskim gledališčem, v katerem igralec na prvi vaji potrebuje le besedilo, ne kostuma ne scenografije, je na prvi vaji v lutkovnem gledališču dobro imeti vse lutke, s katerimi lahko prebereš besedilo. Jasno je, da animatorji in igralci za mizo lahko preberejo besedilo, zanima pa me, ali ga lahko lutka. In če na prvi vaji ni delujočih lutk, je vse skupaj lahko precej žalostno.”

Je odločitev za lutkovno tehniko pogojena tudi s starostjo gledalcev? Bo triletni otrok raje mimične ročne lutke kot marionete ali senčne lutke?

“Triletni otrok bo gledal tja, kamor mu postaviš fokus. Pri tem je izbira tehnike drugotnega pomena. Če bo tisto, kar želimo povedati ali pokazati, v središču njegove pozornosti, bo predstavo gledal in zelo jasno tudi pokazal, če njegove pozornosti ne bomo znali pridobiti. Nič drugače ni pri odraslem občinstvu, samo malo dlje smo navajeni iskati ta fokus. V gledališču je - to je moje mnenje - še vedno najtežje delati komedije in predstave za otroke. Zelo hitro je jasno, ali je uspelo ali ne.”

Omenili ste, da ste z avtorjem likovne podobe Natanom Eskujem že večkrat sodelovali pri lutkovnih uprizoritvah; kaj je tisto, kar vas pri tem ustvarjalcu tako vznemirja, da z njim vedno znova sodelujete?

“Poleg tega, da se ujemava v estetskem izrazu, je - zelo preprosto - pomembno medsebojno zaupanje, potrpljenje in razumevanje. Enako kot v vsakem odnosu!”

Pri študiju uprizoritev za otroke - bodisi dramskih bodisi lutkovnih - se lahko zgodi, da še pred študijem načrtujemo predstavo za to ali ono starostno stopnjo, pred premiero pa ugotovimo, da smo se ušteli. Ste Minizavra in Dina, ki se ukvarjata z nekaterimi najbolj občimi vprašanji - kaj, kako, zakaj?, že uvodoma načrtovali za otroke, stare tri leta in več?

“Oznaka 3+ je nekoliko nehvaležna. Vsekakor je za globlje razumevanje hitrih dialogov in songov bolje, če so otroci malo starejši, saj verjamem, da na koncu šteje le izkušnja, ki jo ti odnesejo iz gledališča. Res je, vsako predstavo vedno pripravim še malce za starše. Kaj smešnega sem in tja, dovtip za starejše občinstvo - vzgojiteljice in vzgojitelje, starše, dedke in babice -, da jih potegne v predstavo. Kaj je najlepše za otroka? Zjutraj se odpravimo v gledališče, očka je živčen, ker ne ve, kje parkirati, zamujamo, mama je živčna, ker je živčen očka ... Najdemo vstopnice, najdemo sedeže, zavesa se odgrne in - mislim, da je najlepša izkušnja za otroka ta, da se starša nenadoma ne ukvarjata več s telefonom, ampak se smejita skupaj z otrokom, uživata v tem, kar je bilo namenjeno njunemu otroku in njegovim vrstnikom. Če je predstava všeč tudi očetu in mami, vsi zbrano spremljajo dogajanje na odru. To je izkušnja, ki jo želim deliti z otroki, ki si ogledajo moje predstave!”

Minizaver in Dino je vaša deveta režija v Lutkovnem gledališču Ljubljana in tretja, ki je nastala v sodelovanju z Gledališčem Koper. Verjamete, da se bo pod okriljem gledališča za otroke Svetilnik, ki deluje v okviru Gledališča Koper, našel prostor tudi za lutke, predvsem pa izšolane lutkovne animatorje?

“Obožujem lutkovno gledališče in upam, da bomo lahko v okviru gledališča za otroke Svetilnik pripravili tudi lutkovne predstave. Seveda takšno gledališče poleg lutkovnih animatorjev potrebuje še lutkovne tehnologe, delavnice za izdelavo lutk, nenazadnje tudi lutkovni oder ... Pogled na lutkovni zemljevid Slovenije nekje na sredini razkrije Ljubljano z lutkovnim gledališčem, desno zgoraj Maribor z lutkovnim gledališčem, spodaj levo, kjer bi naša kura lahko nesla zlata jajca, pa smo še vedno brez lutkovnega gledališča. Seveda bi me veselilo, če bi v Kopru lahko sami pripravili tako veliko lutkovno predstavo, kot je Minizaver in Dino, vendar nam kaj takega v tem trenutku lahko uspe le v soprodukciji z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, za kar sem jim izredno hvaležen.” •