(IN MEMORIAM) Vojko Gašperut: Ko je meja samo nebo

CEREJ, POBEGI • Vojka Gašperuta je po selitvi iz Sedla v Breginjskem kotu leta 1960 v Istro zaznamovala bližina družine in skupine prijateljev v domači Šalari pri Kopru, ki ji je vdano pripadal tudi moj soprog. In prav on je Vojku priskrbel prva slikarska platna, po katera se je odpravil z avtobusom v Trst. Tako se je začelo! Sprva sramežljivo in negotovo odstiranje dotlej nepoznanega sveta, preizkušanje drugačnih gibov in prijemov, spoznavanje barv in neštetih barvnih odtenkov. Počasi, s previdnim tipanjem v manj znano, preko vse bolj odločnih potez do zavesti, da vendarle gre. Do izjemnih uspehov in svetovnih priznanj ter dolgi vrsti uglednih nagrad za slikarska platna. Podobe iz narave, cvetje, oljke z istrskimi vedutami, kraška gmajna s kamenjem in ognjenim rujem, soline. In prav tematski niz solin je, po mojem laičnem prepričanju, vrhunec Vojkovega slikarstva.

Od Strasbourga do Pobegov

Občasna druženja z vse bolj obetavnim slikarjem so zaznamovale izkušnje tesne povezanosti članov Šalarske druščine. Fantje so sopotnika na vozičku sprejeli kot sebi enakega, ga vpletli v svoje vrste in doživetja. Družili so se predvsem ob koncih tedna, nizali neprespane noči pred šahovnico, odhajali na izlete in zabave z vragolijami, ki jih tudi Vojku niso prizanesli. Sprejemal jih je z veliko mero dobre volje in humorja tudi na svoj račun.

Ko je Vojko, ob podpori domačih in iskrenih prijateljev, vse bolj predano ustvarjal nove slike, vanje vtkal pisano paleto barv, ki so izžarevale njegova trenutna občutja, je vznikla želja, da bi platna prestopila prag slikarjevega ateljeja. Zastavila sem besedo k postavitvi razstave v Evropskem parlamentu v Strasbourgu leta 2013. Čeprav na njej nisem bila prisotna, sem sočasno z dogajanjem preko telefonskih sporočil izvedela, da so poslanci iz vseh držav evropske družine njegove umetnine nadvse lepo sprejeli, kar je Vojka ganilo do solz.

Tudi v goriškem Kulturnem domu so ljubitelji umetnosti Koprčana lepo sprejeli. Gostitelj Igor Komel je zbrane nagovoril v slovenskem in italijanskem jeziku, o slikah je govorila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, slikarja sem predstavila sama. Razstava je bila na ogled dalj časa in vse dni dobro obiskana.

Sredi leta 2023 se je po hudi bolezni poslovila Vojkova soproga in zvesta sopotnica ter pomočnica Danica. Poskrbela sem za prvo razstavo po njeni smrti, ki je bila namenjena prav spominu nanjo. Zgodila se je v zamejskem Repentabru, v galeriji Kraške hiše in požela nadvse odmeven sprejem. V dogovoru z gostiteljico Vesno Guštin Grilanc smo na dvorišču arhitekturnega bisera, doma tradicionalne Kraške ohceti, pripravili veličasten večer. V pogovoru sva z Vojkom nanizala zanimivosti iz njegovega življenja in dela. Beseda mu je gladko tekla, izrečeno je prihajalo iz srca in na obrazu se mu je risalo zadovoljstvo. V spomin na ta dogodek ostaja tudi natisnjena zgibanka kot vabilo na razstavo z umetnikovimi podatki in nekaj barvitimi podobami.

Vojko Gašperut na razstavi v Narodnem domu v Pobegih, kjer je predlani razstavil tudi sliko Trave, s katero je leta 2016 skupaj z desetimi slovenskimi umetniki gostoval v galeriji Carrousela du Louvre v Parizu.

Foto: Orjana Ugrin

Ja, kot namazano kolesje smo druženje ponovili v Narodnem domu v Pobegih. Vojko je tam pokazal tudi sliko Trave, s katero je leta 2016 skupaj z desetimi slovenskimi umetniki gostoval v galeriji Carrousela du Louvre v Parizu. Pobežani so gostu iz sosednje krajevne skupnosti prisluhnili z navdušenjem in se k njegovim platnom vrnili tudi v tednu kasneje, dokler je bil razstava odprta. Gašperutova odprtost, prijaznost in toplina so vedno in povsod zgolj odpirala vrata in jih puščala na široko odprta.

S pokušino podob Krasa in Vojkovo pripovedjo smo se ob začetku leta 2024 preselili na Kozino, kjer je razstava v občinski dvorani ostala na ogled mesec dni. Zapis o njej je natisnjen v občinskem glasilu.

Grafika za nadškofa Urana in delo z mladimi

“Letošnji Božič bo za Alojza Urana še posebej slovesen. Po skoraj treh letih življenja in dela v Trstu in drugih krajih Furlanije Julijske krajine je cerkveni dostojanstvenik znova doma,” sem zapisala v svojem prispevku za RTV Slovenija konec leta 2015. Kazensko kalvarijo priljubljenega nadškofa je Vojko Gašperut pozorno spremljal in v sebi delil bolečino ob težko razumljivem ravnanju z upokojenim metropolitom. Zato sem mu tudi povedala, da bom gospoda Urana službeno obiskala v Mengšu, v Domu Svete Katarine, kjer so zanj po hudi operaciji skrbele sestre usmiljenke. Vojko mi je za spoštovanega duhovnika izročil darilo, svojo grafiko. Alojz Uran je bil pozornosti nadvse vesel, pogovor je prijazno stekel in takrat sva si v Mengšu zadnjič stisnila roki.

Vojko Gašperut na razstavi v občinstki dvorani na Kozini

Foto: Mirjam Muženič

Vojka je bilo sicer kar težko najti doma! Zmanjkovalo mu je časa celo za vedno priljubljeno partijo šaha. Veliko je bil na poti, med umetniki invalidi, pri gostiteljih njegovih razstav, na različnih umetniških delavnicah. Te je pripravljal tudi v domači galeriji, ki jo je dal zgraditi na dvorišču nove stanovanjske hiše v Cereju pri Kopru. Svoje slikarsko znanje in izkušnje je zelo rad delil tudi z učenci osnovnih šol in celo z malčki v vrtcih. Številne generacije otrok na Koprskem so ga srečale. Mladim je vedno in povsod rad pripovedoval o svoji izkušnji, o tem, da je z veliko volje, s trdim delom in vztrajnostjo dosegljivo marsikaj. Poslušalcem je tudi rad priznal, da se je “usoda z njim poigrala, mu veliko vzela, a tudi veliko dala. Prinesla mu je nove možnosti, ga utrdila, mu dala vztrajnost in izklesala njegov neomajni značaj”.

Mednarodni sloves in veličastna monografija

Gašperutovo ime bo z zlatimi črkami zapisano med imeni slovenskih slikarjev in še posebej v mednarodnih ter domačih krogih paraplegikov in združenj umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami. Njegove mojstrovine ostajajo na novoletnih voščilnicah po vsej Evropi, na koledarjih, celo zložljivih dežnikih. Ob svoji 70-letnici pa je vse presenetil z obsežno monografijo, ki jo je izdal v samozaložbi. Sama sem jo kot lepo knjižno darilo namenila več prijateljem doma in v tujini in ob tem Vojku vedno poročala, na kateri konec sveta sem jo odposlala. Vsakega odziva je bil vesel, tudi kritičnega.

Z Vojkom sva se zadnjič slišala v začetku decembra, ob mojem rojstnem dnevu. Sama pa sem mu ob njegovem osebnem prazniku dan pred božičem voščila le pisno. Zdaj se sprašujem, če je sporočilo prebral ... Vem pa, da si je želel ponovitve razstave v Narodnem domu v Pobegih. Tista v novembru leta 2023 je bila zanj prav posebna, je rad priznal. Morda tudi zato, ker so bili v prvi vrsti nekateri šalarski prijatelji. Še veliko bi imel povedati, je bil prepričan. Pa tudi slik se je nabralo, ki bi jih še rad pokazal ljudem. Kdo ve, morda pa bi razstavo vendarle pripravili, v poklon Vojku Gašperutu Gašperju, za katerega je bila meja samo nebo! •