Ko je bilo glasbeno piratstvo najbolj “legalen” posel

Majhen, a s programskega vidika zelo dobro kuriran festival Toons & Tunes, ki v istrskem mestecu Brtonigla že tretje leto zapored spaja predvsem strip in glasbo, je minuli konec tedna med drugim gostil tudi eno od neapeljskih glasbenih legend - Enrica Frattasia, Erryja. Ta je še z bratoma Pepejem, Angelom in Claudijem v 80. letih minulega stoletja na noge postavil eno od največjih italijanskih “založb” Mixed By Erry (takoj za gigantoma Sony in RCA) in s svojimi piratskimi glasbenimi miksi na kasetah obnorel vsaj pol Italije.

BRTONIGLA > Se morda spomnite filma Mixed By Erry iz leta 2023, ki je najbolj gledan italijanski film na Netflixu? Ta je predstavil resnično zgodbo bratov Frattasio iz Neaplja in iz pozabe zbezal to neverjetno zgodbo. Po zaslugi filma bratje Frattasio po odsluženi zaporni kazni v enem od najbolj zloglasnih italijanskih zaporov, Poggioreale v Neaplju, zadnji dve leti doživljajo nekakšno renesanso. V Brtonigli je Enrico Frattasio predstavil knjigo z naslovom Mixed by Erry: La storia dei fratelli Frattasio, ki je prav tako izšla leta 2023 in jo je napisala Simona Frasca, a, kot je povedal Frattasio, letos prihaja še muzikal in prihodnje leto tudi nadaljevanka o tej zgodbi.

Ni imela lahkega dela

Simona Frasca z brati Frattasio sicer ni imela najlažjega dela, saj, kot je povedala uvodoma, ti niso hoteli povedati svoje zgodbe, ker bi morali ponovno obuditi zelo travmatične dogodke v njihovem življenju. “Poleg tega o tem podvigu ni bilo veliko napisanega, ampak se je o tem predvsem govorilo. Najprej je bilo zato treba vzpostaviti odnos zaupanja z brati Frattasio. Polagoma sem vstopila v okolje, o katerem sem želela pisati, in vstopiti sem skušala na najboljši možni način - s poslušanjem,” je o svoji metodi približevanja povedala Frasca.

Enrico Frattasio

DJ

“Kar smo počeli v 80. letih - ne vem, ali se tega sramovati ali se s tem hvaliti. Vem pa, da smo to naredili zaradi lakote ('fame') in ne zaradi slave ('fama'). Odraščali smo v neapeljski soseski Forcella, kjer je bilo veliko lažje početi nelegalne stvari kot legalne. Najbolj čista stvar je bila glasba, ki smo jo uporabili za osebno zaščito, da smo se ubranili pred kriminalom.”

“To je zgodba o tedanjem Neaplju, glasbi in piratstvu, ki se je rodilo prav v tem času, ko še ni obstajal zakon o avtorskih pravicah,” nadaljuje Frasca in poudari, da je to sicer “makro okvir” zgodbe. “Dejansko je to knjiga o delu. V Neaplju je bila v 80. in 90. letih velika težava najti delo in vladala je velika toleranca glede reševanja brezposelnosti … To je bil eden od načinov za preživetje,” doda. Poleg bratov Frattasio je bilo v Neaplju še na desetine drugih družin, ki so se ukvarjale s presnemavanjem kaset, denimo kantavtor Nino D' Angelo prihaja iz tega sveta, omeni Frasca.

Kasete v vsako vas

V knjigi je sicer zbranih veliko pričevanj glasbenikov. Nekateri so bili veseli, da so bili del Erryjevih kompilacij, drugi manj. Frasca poudari, da so si glasbeniki zaradi razvejane Erryjeve distribucije, ki je prišla v še najbolj zakotno vas na jugu Italije, širili svoj krog poslušalcev. Glasbo pa so naredili še dostopnejšo zaradi svojih cen. V tedanjih časih je bilo treba za ploščo v povprečju odšteti 16.000 lir, oni pa so jih prodajali po 5000 lir. V času največjega razmaha njihove dejavnosti pa je zanje delalo kar 145 družin.

Iz Indirekta v Toons & Tunes

Že tretje leto zapored v začetku maja postane Brtonigla središče ljubiteljev stripa, ilustracije, plošč in seveda glasbe. Gre za del ekipe, ki je pred tem vrsto let ustvarjala zelo priljubljen indie-butični festival Indirekt v Savudriji in je v tamkajšnji kamp Veli Jože vsako leto pripeljala najbolj atratktivne in obetavne zasedbe iz območja bivše Jugoslavije. Glavni vezni člen med obema festivaloma je Istran Vedran Kaligarić, ki se je po Indirektu z ekipo usmeril predvsem v svet stripa in plošč. Letos so se še veliko bolj potrudili s programom in v majhno istrsko mestece pripeljali najbolj vznemirljive stripovske kolektive iz regije. V sodelovanju s Palazzo del fumetto so v Brtonigli predstavili projekt Sigaretten in kolektiv Profondissima iz Bologne, ozrli pa so se tudi v domačo, hrvaško stripovsko produkcijo. Poleg ekipe Mixed by Erry je Toons & Tunes letos gostil še eno neapeljsko glasbeno “delikateso” - DJ kolektiv Napoli segreta, ki je v svojem večletnem delovanju na plano zbezala številne skrite bisere neapeljske glasbene scene. Za ljubitelje plošč na festivalu vsako leto poskrbijo s sejmom, ki je resda majhen, a zato toliko bolj izbran glede ponudbe.

Glasba kot zaščita

“Kar smo počeli v 80. letih - ne vem, ali se tega sramovati ali se s tem hvaliti. Vem pa, da smo to naredili zaradi lakote ('fame') in ne zaradi slave ('fama'). Odraščali smo v neapeljski soseski Forcella, kjer je bilo veliko lažje početi nelegalne stvari kot legalne. Najbolj čista stvar je bila glasba, ki smo jo uporabili za osebno zaščito, da smo se ubranili pred kriminalom,” je uvodoma dejal Enrico Frattasio.

“Zavedam se, da je bilo to početje nezakonito, toda morali bi narediti zakon, ki bi urejal področje avtorskih pravic v glasbi in po katerem bi nas aretirali. Naš odvetnik je leta 1997, ko smo bili privedeni na sodišče, imel precejšnje težave z našo obrambo. Bili smo med prvimi aretiranimi v Evropi zaradi piratstva,” poudari Frattasio.

Celico delil z morilci in mafijskim šefom

“Drago smo plačali, kar smo zagrešili. Nismo bili pripravljeni na zapor. Zaporniško celico sem si delil še s štirimi morilci in mafijskim šefom, jaz pa sem se znašel tam, ker sem grešil z glasbo. Tu sem doživel pekel. Moj najlepši dan v življenju je bil, ko sem odšel od tod,” nadaljuje.

“Bili smo označeni za glasbene pirate, ampak mi smo bili in smo še gojitelji glasbe. Zahvaljujoč filmu zdaj doživljamo neko revanšo, vabijo nas na dogodke, fotografiramo se z glasbeniki, ki so bili naši nasprotniki v sodnem procesu, vrtimo glasbo, se ponovno zabavamo … Nekaj pozitivnega se je izcimilo iz tega,” še doda.

A ošvrknil je tudi sodobno stanje v glasbenem založništvu, kjer vladajo predvsem pretočne platforme in povedal, da so ljubitelji glasbe danes skorajda povsem izgubili stik s fizičnim nosilcem zvoka. A ko se obrne nazaj, v svojo zlato dobo, omeni tudi, da so tedaj nevede “izumili” algoritem. Snemali so namreč na 60-minutne sonyjeve tdk kasete, tedanji albumi pa z minutažo v povprečju niso presegali 47 minut. Erry je tako imel še na vsaki strani na voljo kar nekaj dodatnih minut in tako je začel k Duran Duran dodajati Spandau Ballet, Eltonu Johnu Stevieja Wonderja in tako dalje. To se je, kot pravi, zgodilo precej instinktivno, a verjetno tudi zaradi ljubezni in uživanja v glasbi. Enrico si je namreč že od malih nog želel postati DJ. Sedaj, v svojih 60. letih, počne prav to. Legalno in brez kifeljcev za petami.

---