Sledil je klicu duše in šel prek trnja do zvezd

Na neki povsem navaden dan se je brez posebnega razloga počutil nesmiselno, prazno, v objemu obupa. Dokler ni iznenada njegove pozornosti pritegnil zvok vode; ta se je pretakala iz luže - malo pred tem je namreč nehalo deževati - proti odtočnemu kanalu pod stopnicami, na katerih je sedel. Zvok pretakajoče se vode, ta prečudoviti zvok, ga je povsem prevzel in ga očaral, vse drugo, tesnobno, je - izginilo.

Približno tako opisuje prelomen trenutek, bistven za njegovo nadaljnjo pot, Aleksander Grunčić Krajnc. Ob tem dogodku je bil še študent medicine, komaj 21 let mu je bilo. Ta izkušnja ga je oznamovala, neutrudno in vztrajno je začel iskati načine, da bi podoživel tisti nenadni občutek, tako poln, popoln, več kot popoln …

Moral si je prisluhniti

Kot zdravnik je, seveda, izjemno spoštoval zahodno medicino, prepričan je bil, da je ta izvrstna in nenadomestljiva, “kadar pride do mehanske prekinitve tkiv - npr. kirurgija, ko je treba mehanično zagotoviti pogoje, v katerih se telo samo pozdravi”. Čedalje bolj pa se je začenjal zavedati, da nismo le mehanična bitja, temveč še vse drugo, torej da na nas vplivajo življenjske razmere, čustva, misli, stres in podobno.

Prav to, da se s svojimi pacienti v danih okoliščinah ni mogel ukvarjati tako, kot bi si želel, torej da jim “ni mogel služiti na najgloblji ravni”, ga je čedalje bolj motilo. Občutki nelagodja in nezadovoljstva so se stopnjevali, intuitivno je vedel, da je mogoče še drugače ... Moral si je prisluhniti, saj ga je lastno telo z različnimi nevšečnostmi vse pogosteje opozarjalo, da ne more nadaljevati po tej poti.

Delal je kot zdravnik v izolski bolnišnici, a nekega dne se je njegovo telo tako zelo uprlo, da je dokončno sledil “klicu duše” in pustil svoje delo in se za zmeraj poslovil od poklica zdravnika.

Prek trnja do zvezd

Sledila so intenzivna leta, naporna in zahtevna, polna skušnjav in preizkušenj, ko je Aleksander Grunčić “moral izbirati med ugodji, ki jih ponuja materialni svet, in med neskončnim notranjim bogastvom, ki se je začelo odpirati in razprostirati”. V tem času se je zelo poglobil v hipnoterapijo in po dveh letih intenzivnega študija prejel certifikat iz klinične hipnoterapije. Začutil je, da se je končno uskladil s poslanstvom svoje duše.

Zdaj dela le še kot hipnoterapevt (v sosednjih Bujah in v Ljubljani). Pomagal je že več sto posameznikom, da so s pomočjo hipnoze začeli bolj izpolnjeno živeti. Svojo pot je strnil v knjigi To je to, ki jo je podnaslovil Popotovanje onkraj uma. Izšla je lani. Piše zelo berljivo, tekoče, čustveno, navdihujoče. In predvsem povsem odkrito.

Veliko več kot le osebna zgodba

Knjiga - plod avtorjevega intenzivnega življenjskega potovanja in samoraziskovanja - je zanimiva za vsakogar, ki si želi spoznati sebe in zares živeti to, kar je, najti svoj notranji mir. Seveda poudarja, da sta na tej poti nujni iskrenost in stanovitna odločnost, saj ni zmeraj lahko. Kajti če se nekdo odloči “najti sebe”, s tem običajno “ogrozi družbo”. Bralca spomni, da “globoko v sebi vsakdo ve, v čem je izdajalec samega sebe”. Opozarja pa tudi, da “ko ljudje vidijo svobodnega človeka, postanejo nevoščljivi” ...

Skratka, zanimivo branje, ki ni le pripoved o osebnem preboju, pač pa tudi pomoč bralkam in bralcem pri odkrivanju njihove resnične narave, pri odzivih na najgloblje hrepenenje duš, osvobajanju in ugotavljanju, kaj pomeni živeti v popolni harmoniji s seboj.

---