O njej, ki je ni, a vedno bo
Knjižna polica
05. 04. 2019, 15.11
, posodobljeno: 12. 07. 2019, 11.46
V tednu, ko praznujemo svetovni dan otroške in mladinske literature, si lahko privoščimo drzno misel: najboljše knjige so tiste, ki so namenjene tako zrelim kakor še kalečim se bralcem. In ta je ena izmed njih.
Ida Mlakar Črnič, ki se je mladim in manj mladim bralcem med drugim močno prikupila z nizom slikanic o Bibiju in Gustiju, je tudi tokrat pobrskala po najglobljih občutjih najmlajših. In vseh ostalih prav tako.
“Tu blizu živi deklica, ki ni tako lepa, kakor sva ti in jaz,” je uvodni stavek in obenem tisti, ki daje ritem in ton celotni knjigi, sestavljeni iz dvanajstih kratkih poglavij, kolikor je mesecev v letu. Kratki stavki, ki vsak mesec skozi oči dveh deklic, “princesk”, opisujejo pogled in doživljanje deklice, ki je precej drugačna od njiju, tvorijo zgodbo, ki se bere kakor poezija. In ki se s pogostim, načrtnim ponavljanjem določenih poudarkov bralca dotakne drugače, tudi globje.
Deklici, ki o sebi pravita, da sta mili in lepi, kakršne so princeske, vrstnico, ki nima lepih oblek, rožnatega ponija in je na šolskem igrišču nihče ne povabi k igri, iz meseca v mesec opazujeta. Primerjata jo s seboj, ugotavljata, da ni bogata, kakor sta onidve, da nima svoje sobe. Nima niti prijateljev, ker ni tako prijazna, kakor sta onidve. Je celo brez imena, saj si ga niti nočeta zapomniti. Je neslišna, nevidna in ne gre na počitnice. Tu pa tam jo spustita bliže, zanjo kot pridni princeski v šolo znosita vse, česar sta se naveličali, a v resnici je ne želita blizu. Ker je drugačna.
Ko pride september, deklice ni več. Deklici, vse manj princeski, ne zanima zakaj. Namesto njene stare hiše bodo zgradili trgovino. A v njeni omarici najdejo risbe. Veliko lepše, kot so jih risali v šoli. In v pripovedovalki se zasadi dvom: Kaj pa če je v resnici le bila princeska?
Za njo tako ostane praznina in kup vprašanj. Izgubljena priložnost, da bi spoznali nekoga, ki je nosil mavrico v sebi. Spoznanje, da deklici nočeta več biti princeski, je zgolj še korak do decembra, hladnega meseca, ko je gneča v trgovinah največja, do sklepa, da je prav tam, kjer je danes trgovina, živela deklica, ki je taka “kot ti in jaz”. Ki je taka kot ti. In jaz.
Zgodba o zavračanju drugačnosti je tudi zgodba o izgubljenih priložnostih in zavrnjenih zakladih. Prepotrebno branje.