Iz pasjih smrčkov v človeška ušesa, prosim

“A je rekel, da sem pes?” se v nagrajeni mladinski dogodivščini Nataše Konc Lorenzutti začudi Aksel, ki se zave svoje pasje resničnosti, bralci pa prav tako.

Otroški roman Jutri bom siten kot pes Nataše Konc Lorenzutti, priljubljena mladinska avtorica z Goriškega, ki vse bolj uspešno nagovarja tudi odraslo bralstvo, položi v usta ali, bolje, v gobček pripovedovalca Aksla. Pasji mešanček bolj kakor pasje živi življenje nekakšnega otroka, za katerega skrbi njegova “mamica”, kot jo ves čas imenuje pripovedovalec. Lastnica, gospodična Metka, ga je v resnici tako počlovečila, da se Aksel svoje pasjosti sploh ne zaveda. “Pes se usmili,” bi rekel Akslov prijatelj Beni, ki zelo dobro ve, kaj pomeni biti pes, se svobodno poditi po travnikih ali kamor te vodi pasji smrček. Aksel pa želi postati vremenar, da bi sam ustvaril želeno vreme.

Življenje našega pripovedovalca je pravzaprav precej umirjeno do odkritja, da je pes. Ko ga nekega dne njegova mamica v vozičku - da, v vozičku ga je vozila - vendarle pelje v park, kjer prvič zares doživi stik s travo in sreča Benija, poti nazaj ni več … A dejstvo, da je pes, mu prinese tudi nemalo skrbi. Njegova varuška, gospa Cilka - morda edina, ki je Aksla dobro razumela -, ga sicer seznani z zgodbami o znamenitih predstavnikih njegove vrste, o ovčarju Runu, Kazanu, Hektorju … in mu prebere del zgodbe o Lesiju, a beseda pes ima v svetu tudi drugačne prizvoke. Od pasjega vremena do pasje vročine, od tega, da nekdo laže kot pes, je len kot pes ali pa celo kot pes smrdi. Zgodba, ki jo bralcu približajo tudi modro odmerjene ilustracije Igorja Šinkovca, postaja iz pasje perspektive vse bolj duhovita prav z uporabo fraz, ki jih ljudje izustimo mimogrede, v resnici pa le redke povedo kaj vsebinskega o človekovih najboljših prijateljih; veliko več povedo o najbolj samozadostni pasmi, pardon, vrsti.

Aksla splet okoliščin pripelje tudi v pasje zavetišče, kjer med drugim spozna blazno zanimivo pasmo - sprehajalce. Tam se obudi tudi spomin na mamo, bratce in sestrice. Z njimi si je delil kartonasto škatlo, v kateri jih je nekdo zavrgel. Znova sreča sestro, pozneje še mamo in se sooči s kruto resničnostjo, ki doleti večino psov, da svojih bližnjih ne sreča nikoli več. Ne zapletov ne razpletov ne gre razkrivati, a konec je vsekakor pomirjujoč, nenazadnje Aksel postane literarni junak. Pripoved, ki razkriva marsikateri nesmisel v odnosu, ki ga ljudje vzpostavljamo s štirinožnimi sopotniki, lahko v morebitnem nadaljevanju samo še pridobi, če bi se po hišnih ljubljenčkih dotaknila tudi ostalih čutečih bitij, bolj odmaknjenih od oči. In src. A nič manj za ljudi samoumevnih.

---