Golobov je desetkrat več kot Janš
Knjižna polica
19. 08. 2022, 06.00
, posodobljeno: 19. 08. 2022, 11.02
Ne sprašujte, zakaj gospod Uhan nima velikih uhljev. Ali zakaj tisti ni prepirljiv, len, grd ... Priimki nam ničesar več ne povedo o ljudeh, ki jih krasijo. Je pa vsekakor kratkočasno in poučno brskati po njihovih koreninah. Leksikon priimkov, izdan pri Celjski Mohorjevi družbi, je ena tistih v vseh pogledih velikih knjig, v katerih se bralec zlahka in z veseljem izgubi.
Zahtevna naloga, že po drugi svetovni vojni uvrščena med najpomembnejše ob ustanovitvi Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, je terjala veliko časa in truda. In kajpada pravšnjega strokovnjaka, takega, ki spi malo in za delovno mizo presedi veliko ur tudi in zlasti ponoči. Zato s čisto jezikoslovnega vidika niti ne preseneča, da se je pred 79 leti rodil prav v Budni vasi. Dr. Janez Keber, jezikoslovec, imenoslovec, leksikolog, leksikograf, publicist in urednik, se je v Etimološki in Leksikološki sekciji inštituta za to nalogo kalil skoraj 40 let, so poudarili ob izidu leksikona. V minulih desetletjih je sodeloval pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pri slovarskem delu Slovenskega pravopisa, je avtor Slovarja slovenskih frazemov (2011), sodeloval je pri Slovarčku jezikovnega izrazja, v letih 1995-2008 je bil glavni urednik revije Jezikoslovni zapiski, objavil je več kot tisoč člankov in razprav ...
Ni se jih treba sramovati
Priimke je začel raziskovati že kmalu po prihodu na Inštitut za slovenski jezik leta 1970 v delavnici slovitega dr. Franceta Bezlaja, pozneje je o njih pisal v mladinski reviji Pionir, na Radiu Ljubljana je razlagal rojstna imena, nanizal je 90 nedeljskih jutranjih oddaj Razmišljanja o besedah, pri Mohorjevi družbi v Celju je v dveh delih izdal Živali v prispodobah, več let in desetletij je objavljal v reviji Slovenija, na RTV Slovenija, v časopisu Dnevnik ... Odmevnemu Leksikonu imen - prvi izdaji leta 1988 so sledile tri dopolnjene - je letos dodal Leksikon priimkov, ki na skoraj tisoč straneh prinaša pojasnila več kot 19.000 priimkov.
Človeštvu so dolgo zadostovala imena, priimke si je omislilo precej pozno, sprva v 9. stoletju v Italiji, kjer so bili moda višjih slojev. Seveda so bili nadvse dobrodošli ob naraščanju števila prebivalstva, saj imena niso bila več dovolj za prepoznavanje in razlikovanje. Pri nas so se razširili še pozneje, v Trubarjevem 16. stoletju, sočasno z oblikovanjem knjižnega jezika, ko so jih dobili tudi vsi tlačani, o čemer pričajo urbarji.
Danes je pri nas najpogostejši Novak, tako se piše skoraj 11.000 Slovenk in Slovencev. Sledijo Horvat, Kovačič, Kranjc, Zupančič, Kovač, Potočnik, Mlakar, Vidmar in Kos. Slednji sodi v veliko jato priimkov, izposojenih pri ptičih. Na enajstem mestu je s 3744 primerki Golob. Ker golob velja za simbol miru, je vzdevek prvotno verjetno označeval blagega, miroljubnega človeka, izvemo v leksikonu. Pogosta so tudi poimenovanja po drugih živali. Na primer, v Sloveniji živi kar 15 Oslov. A ne pozabimo, da je treba strogo ločevati med prvotnim vzdevkom in današnjim priimkom. Marsikateri pri nosilcih utegne zbujati nelagodje, vendar ni potrebe ne po sramovanju ne po zasmehovanju. Nomen est omen gor ali dol, današnji priimki niso več povezani s prvotnimi vzdevki, poudarja Keber: “V moji dolgoletni razlagalni praksi se nekateri imetniki takih priimkov niso mogli sprijazniti z neljubo ugotovitvijo o njihovem nekdanjem pomenu. Torej ne razumejo, da priimki skupaj z imenom zdaj opravljajo le svojo razpoznavno identifikacijsko funkcijo, razlagalec pa raziskovalno nevtralno samo ugotavlja ali domneva nekdanjo, prvotno poimenovalno in pomensko motivacijo.”
Dolenci na Gorenjskem, Gorenci na Dolenjskem
Močna je tudi skupina priimkov, ki so se oblikovali iz imen. Med take sodi Janša, nastal iz Jana, skrajšanega Janeza. Podaljšava s priponskim obrazilom -ša nakazuje, da se navezuje na očetovo ime. Janša je bil prvotno torej Janezov sin. Mimogrede, danes v Sloveniji živi kar deset Janezov Janš. Abeceda je poskrbela, da v slovarju tik pred Janšo najdemo Jankoviča (z različico Janković), ki je bil prvotno Jankov sin, kakor sta bila Gregorčič in Gregorič sinova nekega Gregorja, medtem ko je pradavni Peter zaslužen za Petriče, Petrete, Petrovce, Petroviče, Petrovčiče ...
Gotovo bo tudi Leksikon priimkov doživel še dopolnjene izdaje; med drugim bi nekaterim priimkom veljalo dopisati opombo, da jih na Primorskem naglašujemo drugače kakor na Štajerskem. Na primer.
Vsekakor pa ni dvoma o naglasu pri Cankarju. Ki izhaja iz nemškega Zänkerja, prepirljivca. Jasnejši je Prešeren: zelo sproščen, vesel, tudi objesten, predrzen. V leksikonu izvemo še, da največ Gorencev živi na Dolenjskem, največ Dolencev pa na Gorenjskem, kar je pravzaprav logično - tako so poimenovali prišleke z drugega konca dežele. Kdor bo podatke primerjal in malce računal, bo ugotovil tudi, da je Golobov desetkrat več kot Janš.