Klasika naj te udari tu in zdaj

Pred šestimi desetletji je “za pripovedno moč, s kakršno odkriva in oblikuje človeške usode iz zgodovine svoje dežele”, Ivo Andrić prejel Nobelovo nagrado za književnost. Med drugo svetovno vojno se je v okupiranem Beogradu protestno zavil v molk in napisal svoje tri velike romane: Most na Drini, Gospodično in Travniško kroniko. Slednjo je postavil med leti 1807 in 1814, v dobo konzulov, vezirjev, tajnikov, zdravnikov, menihov, tolmačev in drugih, v čas, ko so dogodki “silili z vseh strani, trkali drug ob drugega in vršali po Evropi in po velikem turškem cesarstvu in prispeli tudi v to kotlino” ...

Roman je pred 73 leti poslovenil Severin Šali, za nov prevod pa je poskrbela Đurđa Strsoglavec.V nedavnem pogovoru na Vodnikovi domačiji v Šiški je povedala, da Šalijevega prevoda ni poznala, Travniško kroniko je brala v izvirniku. V stari prevod, tiskan v letih 1948-1998, je šla nekajkrat pokukat šele med delom, da bi svoje prevajalske rešitve primerjala s Šalijevimi: “Od njega sem prevzela le dva prevoda francoščine, drugega pa ne, ker se temu prevodu res pozna čas nastanka.” Šali marsičesa ni prevedel najustrezneje, navsezadnje prevajalec leta 1948 ni imel na voljo ne računalnika ne spleta, najbrž je bilo težko priti do mnogih podatkov, ki so zdaj dostopnejši.

Andrić je pripoved posejal s “turcizmi, provincializmi in manj znanimi izrazi”, pojasnjenimi na koncu romana. Krajši slovarček najdemo tudi v prejšnjem prevodu, v novem pa vsega tega ni. “Bralca bi po nepotrebnem obremenjevalo,” nam je včeraj pojasnila Đurđa Strsoglavec. “Nekatere besede je Andrić izbral, da je z njimi vzpostavil kolorit časa in prostora. Če sem imela na voljo slovensko besedo in če je že iz konteksta razvidno, da se to dogaja tam in takrat, sem se ognila nerazumljivemu izrazu, ki bi bralca ustavil. Kulturni obarvanosti s tem nisem škodila. Kjer pa ni bilo mogoče uporabiti ene same ustrezne besede, sem segla po legitimni opisni rešitvi, razširitvi, nevsiljivo sem pojasnila izraz, tako da bralcu ni treba prekiniti branja in brskati po slovarčku na koncu knjige.”

Francoščina, adieu!

Klasika je lahko zabavna, soglaša Lijana Dejak, ki se je lotila romana na 1500 straneh, zajetih v dve knjigi. Vojno in mir, ki jo je Lev Nikolajevič Tolstoj izdal v letih 1865-1869, postavil pa v čas Napoleonovega osvajanja Rusije (1805-1812), smo doslej brali v prevodu Vladimirja Levstika iz leta 1932. Nova prevajalka se je po premisleku in posvetu z urednikoma Alenko Veler in Andrejem Ilcem odločila, da se ogne francoščini, s katero Tolstoj ni skoparil. Za “žmoht” je le tu in tam ohranila kako besedico. “Svet izpred dobrih dvesto let, še starejši od knjige, je bilo treba prenesti v sedanjost tako, da se bo bralec lahko vživel vanj,” pojasnjuje v spremnem zapisu in odločitev podkrepi še s podatkom, da je že Tolstoj za tretjo izdajo v sklopu zbranih del sam prevedel vse francoske odlomke v ruščino. Bralcu je zdaj v pomoč tudi seznam približno 80 likov, postavljen na začetek romana.

To niti ni “klasični”, je prej eksperimentalni roman, vsekakor edinstven, nima ne vzorov ne dedičev, v spremni besedi piše Svetlana Slapšakin bralca pospremi v zapleteno, vznemirljivo stavbo, ki jo je zgradil neulovljiv mojster.