Klasični večer Ivanušičevih šansonov. Tistih “ta pravih”.

NOVA GORICA > Tokrat so v goste prišli Jure Ivanušič & Nordunk & Simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga vodi Patrik Greblo ter izvedli klasičen večer šansonov, prav tistih “ta pravih”, kjer je besedilo temelj, glasbena podlaga pa zvočna nadgradnja, da se sporočilo pesmi zagotovo dotakne poslušalcev.

Dogodek so naslovili Brezmejna, po albumu, ki so ga v zgoraj omenjeni sestavi izdali lansko leto. Ivanušič, kot ključna umetniška figura celotnega pogona, tekstopisec, pevec in frontman, ima o šansonih decidirano mnenje, saj pravi, da je to “simbioza poezije in glasbe, mešanica koncerta in gledališča, neke vrste kabaret”. Tega spoznanja se dosledno drži in tudi novogoriški koncert je bil izveden na tak način. Kot igralec poslušalce najprej uglasi na gledališko govorico, jih zvabi v teatralen način pripovedovanja zgodb, gegov in modrih šal.

Nenadoma smo vsi del iste štorije

Ja, najprej publiko premakne s koncerta v gledališče z jasno govorico, čisto dikcijo in brezkompromisno nujo, da songi sežejo do najbolj nepozornega člana poslušalske druščine. Besede so skrbno odbrane in odmerjene na način, da vzbudijo pozornost in prenesejo sporočilo vsem. Z željo, seveda, da se tekst vsebinsko dotakne vsakega v dvorani, da prostor diha z enimi pljuči, če dodamo metaforočen opis, in da smo nenadoma vsi del iste štorije.

Ivanušič slednje počne mojstrsko in igralsko na visoki ravni. Seveda je to pripovedovanje le nekakšna “didaskalija”, ki osmisli in pripravi zapeto poezijo v nadaljevanju. Res žlahtno in duhovito, velikokrat z namenom, da poslušalec dobi odmerek zabave in globokih misli v enem zavitku. To je pač šanson, tetralna glasbena zvrst, ki združuje poezijo s petjem (glasbo) in, ja, to je najbolj čista oblika uglasbene poezije za razliko od kantavtorstva, kjer moč glasbe lahko verze tudi zaduši in potiska v refren.

Šansonjer, ki te drži pokonci

In če je izvajalec v prvi vrsti še odrski človek, je jasno, da bo sporočilo doseglo svoj namen v slastnem použitju ponujenih verzov. Kljub slavni preteklosti, nekako od Edith Piaf in Jacquesa Brela naprej, je ta zvrst stalnica glasbene ponudbe, toda vedno nekje ob robu kulturnega mainstreama. Najboljše se počuti na poljanah, kjer lahko polno cveti ob poslušalstvu, ki je vojno sodelovati tako, da poezijo tudi zares posluša in sledi njeni naraciji. Jure Ivanušič je v tem oziru navdahnjen šansonjer. Zna te potegniti v pripoved, ima karizmo, šarm, ki niti za hip ne izpusti iz rok svojega odrskega poslanstva.

Potem pa je že skoraj vse narejeno in cel avditorij diha z istimi metaforami, z istimi štosi in v polnem zamahu sprejema radosti poetičnih sporočil. Sploh še, če ima šansonjer na odru tako vrhunski ekipi kot tokrat: ob strani mu zanesljivo stoji bend Nordunk, s katerim običajno blesti na manjših prizoriščih, in pa simfoniki RTV Slovenija, ki so profesionalno našpičeni do (po)polnosti zvoka. In maestro Patrik Greblo, seveda, ki glasbenike zna vešče zvleči v “špil”, ki služi tudi takemu namenu, kot je glasba za srce in dušo, za vedrino in modrino. •