Kje je primadona? kot bleščeča in varna izbira

Komedija Kje je primadona? ameriškega dramatika Kena Ludwiga v koprodukciji Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj je žanrsko čista bulvarka, zgrajena na preverjenih mehanizmih zamenjav identitet, zakasnelih prihodov, ljubosumnih izbruhov in ljubezenskih zapletov. Režiserka in obenem direktorica koprskega gledališča Katja Pegan se tega več kot očitno zaveda, se materialu ne upira in ga razume smrtno resno. Ritem je hiter, igra večinoma izrazito stilizirana, skoraj burleskna, prostor pa je ves čas zapolnjen z gibanjem in akcijo. Ameriški tekst narekuje nenehno stopnjevanje, gledalec je bombardiran z informacijami in dogodki, kar ustvarja občutek nenehne napetosti, četudi brez resničnega vsebinskega tveganja.

Med karikaturo in prepričljivostjo

V igralski zasedbi izstopa Lara Jankovič kot intendantka gospa Wylie. Njena interpretacija je zmerno groteskna, dobro tempirana in natančno umeščena v kaotični svet predstave. Lik je vzvišen, nekoliko zdelan, a nikoli povsem karikaturen. Jankovič uspe ohraniti ravnotežje med komičnostjo in prepričljivostjo, kar predstavi daje stabilno os.

Predstava Kje je primadona? deluje po preverjenem ameriškem receptu za hudomušno bulvarko.

Foto: Jaka Varmuž

Nasprotno pa lik Jo, ki ga upodablja Pia Škvarča, deluje nekoliko zadržano in manj izrazito. V primerjavi z ostalimi liki, ki so močno stilizirani, njena interpretacija ostaja bolj zadržana, mestoma celo toga. To se pozna tako v igralski prezenci kot v pevskem delu, kjer jo Sara Gorše kot Elena Firenzi izrazito preseže.

Prav zato toliko bolj izstopa prizor, v katerem Jo ponavlja za Eleno. Škvarča tu pokaže izjemen posluh in občutek za imitacijo, natančno zadane intonacijo, govorico in celo italijanski naglas, ki je (v nasprotju s številnimi podobnimi poskusi v gledališču) povsem nemoteč. Gre za enega boljših igralskih trenutkov večera, za katerega je najbrž zaslulžno izjemno korepetitorsko delo Ane Erčulj, ki igralki pripravljala na pevske inserte.

Zelo prepričljiv je tudi Blaž Popovski kot Pasquale, Elenin mož. Njegova interpretacija utrujenega, razklanega in ljubosumnega partnerja je čustveno jasna in igralsko zrela. Italijanski jezikovni vložki delujejo organsko, njegov čustveni zlom pa je eden redkih trenutkov, kjer se groteskna komedija za hip približa resničnemu človeškemu stanju.

Posebno pohvalo si zasluži Rok Ličen za svojo upodobitev pohotnega mladca Jerryja. NJegova igra je redka izjema v predstavi, ki se izogne stalni težnji k parodiji. Brez pretiranega spakovanja, kruljenja in cviljenja mu uspe ustvariti lik, ki je hkrati komičen in verjeten, kar je v kontestu sicer izrazito karikiranega sveta še tolliko bolj opazno. Ličen je s tokratno vlogo dokazal svoj potencial in (svoji mladosti navkljub) izjemno igralsko zrelost.

Rok Ličen blesti v vlogi mladeniča Jerryja, ki ne skriva svojega apetita po starejših ženskah.

Foto: Jaka Varmuž

Funkcionalni liki in odvečni presežki

Nekoliko manj prepričljiv je tokrat Mak Tepšić v vlogi nizozemskega tenorista Lea. Čeprav mu sicer parodične vloge ustrezajo, je tokrat lik nekonsistenten, z nejasno oblikovanim naglasom in brez jasne komične ostrine. Težko je presoditi, koliko je za to odgovorna igralska odločitev in koliko režijska usmeritev, a kljub temu rezultat ostaja mlačen.

Igor Štamulak kot hotelski sluga ponudi pričakovano, a zmerno izvedbo. Njegov lik je funkcionalen, polnilo za ritem predstave, a tokrat manj glasen in bolj nadzorovan, kar mu gre v prid.

Nasprotno pa lik Julie, ki ga igra Mojca Partljič, ostaja dramaturško in igralsko najmanj utemeljen. Lik ne doprinese ne k razvoju zgodbe, ne h komičnemu učinku, njegova izrazita stilizacija pa deluje odvečno in blazno utrujajoče.

Izjemna odrska dinamika se je spletla tudi med Saro Gorše in Pio Škvarča.

Foto: Jaka Varmuž

Tehnični elementi predstave so na visoki ravni. Scenografija Marka Juratovca je razkošna in premišljena, kostumi Alana Hranitelja pa brez dvoma eden največljih adutov predstave. So estetsko dovršeni, učinkoviti in povsem v službi opernega glamurja 30. let prejšnjega stoletja. Glasba Mirka Vuksanovića deluje funkcionalno, mestoma spominja na spremljavo nemega filma, a brez večjih presežkov. Posebej velja poudariti kakovosten prevod Tine Mahkota, ki tekoče in natančno prenaša ritem izvirnika.

Veliko hrupa, nekoliko manj odmeva

In vendar ostaja ključno vprašanje: kaj nam predstava pravzaprav daje? Razumljivo je, da je bila izbrana z namenom nagovoriti najširše občinstvo, obeležiti 25. obletnico koprskega in 30. ptujskega gledališča ter na gledališče sedeže zvabiti tiste, ki načeloma v hrame kulture ne zahajajo. To je legitimna in hvale vredna ambicija. A tudi komedija, lahkotna in burleskna, lahko ponudi več kot zgolj dve uri eskapizma.

Kje je primadona? deluje kot skrbno izdelan stroj za zabavo, ki pa gledalcu ne ponudi razmisleka, presežka ali emocionalnega odmeva. Vse kriči, vse se blešči in je pretirano. In prav v tem tiči največji problem predstave. Deluje kot nek nostalgičen sprehod po gledališki estetiki preteklosti, ne pa kot živ, sodoben odziv na današnji čas.

Za gledalce, ki iščejo lahkotno razvedrilo, bo predstava zagotovo delovala. Za tiste, ki od profesionalnega gledališča pričakujejo tudi vsebinsko gesto, pa bo Kje je primadona? ostala predvsem prijeten, a prazen spomin. •