Kdo je zares kozlal po socializmu?
Pazi! Prihajajo punkerji! Tako bi lahko vpile Izolanke in Izolani pred torkovo projekcijo filma Punk pod komunističnim režimom. V Art kinu Odeon so ob projekciji filma Andreja Košaka namreč odprli razmislek o tem, kdo je v resnici razgrajeval socializem, mladi punkerji ali oblast sama. Košakov film skozi osebne zgodbe in arhivske posnetke pokaže, da punk ni bil sovražnik sistema, temveč njegov najbolj iskren kritik.
O filmu in zgodovini punka na slovenskem so se pogovarjali (z leve): Boris Bradač, Robi Pajer, Andrej Košak in Erik Toth.
Foto: Sašo DravinecIZOLA > Dokumentarni film Punk pod komunističnim režimom režiserja in scenarista Andreja Košaka razgrne obdobje med letoma 1977 in 1984, ko je punk doživel razcvet na slovenskih tleh. Postal je prostor svobodne besede, kritične misli in neposrednega upora proti ideološki togosti socialističnega sistema. Kot poudarja Košak, takratna oblast ni pričakovala, da bodo prav mladi tisti, ki bodo javno povedali “resnico o socializmu”.
Film skozi pripovedi članov zasedb, kot so Pankrti, Lublanski psi, Grupa 92, Berlinski zid, Buldogi, Doza, Kuzle, Čao pičke, Via Ofenziva in Otroci socializma, pokaže raznolikost scene, ki jo je povezovala predvsem iskrenost. Punkerji niso rušili sveta, temveč so si ga prizadevali izboljšati. Z lastnim jezikom, provokacijo in ustvarjalno svobodo. Ironično pa je bil prav odziv oblasti tisti, ki je sistem dolgoročno bolj spodjedal.
Eden od osrednjih pritiskov na sceno je bila, kot pričajo v filmu, tudi Jugoslovanska ljudska armada, ki je z vpoklici v vojsko načrtno razbijala delovanje bendov in jih dobesedno spravljala iz prometa. Namesto dialoga je oblast izbrala represijo. Policijske racije, zaslišanja in diskreditacijo.
“Manj kot je bilo komunizma, več
je bilo punka”
Posebno poglavje filma in zgodovine predstavlja tako imenovana nacipunk afera, ko je oblast konec 70. in v začetku 80. let punk skušala prikazati kot fašistično in neonacistično gibanje. Mediji so pogosto nekritično povzemali uradne narative, policija pa je izvajala množične preiskave, za katere se je kasneje izkazalo, da so neutemeljene.
Film spremlja punk od njegovega vzpona, pod komunističnim režimom, pa tudi do padca le-tega. Novinar, publicist in organizator koncertov Igor Vidmar je na neki točki zelo pravilno ugotovil, kako so se spreminjala razmerja moči. “Manj kot je bilo komunizma, več je bilo punka,” je poudaril v filmu.
Po projekciji je v izolskem Art kinu Odeon sledil še pogovor z Andrejem Košakom, pevcem idrijske ska punk skupine Šund Robijem Pajerjem ter koprsko “legendo”, glasbenim poznavalcem Borisom Bradačem, ki ga je moderiral Erik Toth iz Centra za kulturo, šport in prireditve Izola. Sogovorniki so ogled filma podkrepili s številnimi zgodbami oziroma nadgradnjo zgodb, slišanih v filmu. Kot sta poudarila Košak in Pajer, sta s končnim izdelkom zelo zadovoljna, kar je bilo slišati tudi iz občinstva. Morda je prednost tega filma prav to, da med intervjuvanci ni intelektualcev, ki bi iz punka delali sociološko študijo, temveč ljudje, ki so punk zares živeli.
Lahko bi se razpisali o njihovih zgodbah, a potem bi vas prikrajšali za ves smeh, ki ga ponuja poldrugo uro dolgi film.
Skratka, če je kdo v tej zgodbi resnično “kozlal po socializmu”, to niso bili punkerji, temveč sistem, ki ni prenesel kritike in s tem razgalil lastno krhkost. • an