Kdaj so najlepša jutra?

KOBARID > Zaradi dežja prireditev odpade, so sporočili s KS Kobarid, a navrgli, da glasbenih nastopov ne bo, bodo pa kipa in knjižica ... In tako je v soboto pred Kulturnim domom Kobarid kar precej ljudstva obujalo anekdote, Feo je spet zaživel, Damijan Kracina je prejemal čestitke za kipa, Zdravko Duša pa za Malo čitanko, ki jo je izdal pri svojem Kulturnem društvu Myra Locatelli. V njej se zgoščeno predstavi neobičajni poet neobičajnega imena - ker je že zarana ugotovil, da je Ivanov Volaričev preveč, je poiskal nadimek. “Ko sem bral roman Zelo krvava zgodba, ki ga je napisal B. Traven, sem zasledil izraz 'feo'. V španščini pomeni grd, žleht, nesramen. Dobro je zvenelo - feo!” se je leta 2008, ob 60. rojstnem dnevu, spominjal v intervjuju za Primorske novice. Njegova prva zbirka Desperado tonic water, leta 1975 izdana pri Študentskem kulturnem centru, je kultna, v spremni besedi k Mali čitanki ugotavlja Zdravko Duša: “V duhu časa je njena raznorodnost, predvsem težnja k razdiranju besedila, spregledovanju fonemske podlage in razgradnji na črkovne, grafične komponente in potem tudi na njihovo grupiranje po likovnih značilnostih, dokler grafična gmota ne preskoči v samostojne likovne pojave.”

Ta poezija je “komunikativna, prepoznavana in - kdo ima še tako srečo, da lahko danes uporabi ta izraz - nacionalizirana”. Med pesnikovimi najslavnejšimi je spoznanje, da so najlepša jutra zjutraj, tu pa je še kup drugih “kratkic”. Duša, ki je leta 2008 ob prijateljevem jubileju poskrbel že za izbor T'guwrš od t'grš: déjàmais vu, izdan pri Cankarjevi založbi, je pesmi zajemal iz zbirk Oj božime tele dolince (Lipa, 1986), Četverovprega za njene sanje (Karantanija, 1990), Met kopja (Karantanija, 1999), Kratkice (Apokalipsa, 2000) in Žalostna sova (Apokalipsa, 2006), odštekana zgodba Avtobus pa je iz knjige Antofagast (Branko, Jutro, 1999). Urednik, ki ga veseli sodelovanje s KS Kobarid, napoveduje še izdajo čitanke v trdi vezavi.

Kratka zgodovina Slovencev

Slovenci so se osvobodili

izpod tujega jarma

in si nadeli svojega

V soboto je knjigo prelistal in si kipa natančno ogledal tudi Marko Brecelj, ki je s tovarišem pesnikom kot legendarni duo Zlatni zubi pred štirimi desetletji prekrižaril Jugoslavijo. Pogosto sta nastopala po šolah, v kobariški sta razširila obzorje tudi Damijanu Kracini iz bližnjega Starega sela. “To je bilo res nekaj drugačnega, odprla sta mi nov pogled na svet,” se spominja kipar, ki se je pred štirimi leti odločil, da se pokloni rojaku. Iskal je njegove fotografije in videoposnetke, obiskal pesnikove znance in sorodnike, zbiral gradivo ... Potem ko je spoznal, da v enem samem kipu ne moreta sobivati domorodec, kmet Feo, kakršnega so poznali na Kobariškem, in cenjeni poet, se je odločil za dva portreta. Na zatilju kipa s kapo je nenavadna udrtina; ostrejše oko, seznanjeno z lokalno geografijo, razbere pogled iz pesnikovega rodnega Sužida proti Kobariškemu blatu in Soči s Krnom v ozadju.

Zadnje sporočilo

nismo živeli prav dolgo časa

toda umirali smo

z vsemi močmi

in z vso voljo

Glinena kipa je pred tremi leti predstavil na Lukatelcah v Volčah, kjer se je pesniku ob sedmi obletnici smrti poklonil tudi njegov najljubši glasbenik Edgar Broughton iz Anglije, zdaj pa sta odlita še v bron. Naslednji korak je postavitev pred kulturnim domom, kar v dvorani prikazujejo panoji studia Real Engineering iz Šempetra.

Nazaj v planinski raj

Ni se nam treba

tja vrniti

če v njem ostanemo

Smrt

smrt je

brez barve

okusa in vonja

smrt ne reagira

na baze in kisline

smrt je

izolator

smrt ne kaže

nikakršnih znakov življenja

Mladost je norost

ko ostarimo

vode ne moremo

več preskočiti