Kavč bi lahko bil lenišče

LJUBLJANA > Jezikoslovec dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je v minulih letih prečesal Pohlinovo delo, izraze pa zbral v Slovarju Pohlinovega jezika. Ta je, kakor pove podnaslov, nastal “na osnovi njegovih jezikoslovnih del”. Besedišče je torej iz obeh Pohlinovih slovarjev, slovnice in za časa njegovega življenja natisnjenih izdaj Abecedike, ne pa tudi iz preostalih Pohlinovih del, v predgovoru pojasni Snoj. To obsežno, skoraj 1000 strani dolgo delo nudi vpogled v Pohlinov pojmovni svet.

Bregomačka, strupijan in druge živali

V slovarju med drugim izvemo, da je “ajdovščina” poganska dežela, saj z “ajdom” imenujejo pogana. Posebno poimenovanje gre tudi ribniku z jeguljami, ki mu Pohlin pravi “ališče”. Za razliko od današnjih dni v njegovih časih beznica še ni zanemarjen gostinski lokal, temveč skalnata jama. Prav tako v kavarni tedaj ne strežejo kave, ampak tja “zahajajo” kaznjenci, saj gre za ječo.

Zanimiva so tudi poimenovanja živali. Risu Pohlin pravi “bistrovid”, medtem ko je svizec “bregomačka”, kozel “mrkač”, škorpijon pa “strupijan”.

Cestovati po daljnih krajih

Sila neugodno in naporno je lahko bilo, tako kot še danes, v Pohlinovem času tuhtanje in razmišljanje, saj so tej dejavnosti rekli tudi “ubivanje glave”. Popotnik je po daljnih krajih “cestoval”, mlad fant, ki je odraščal v moža, pa “se je bradil”. V slovarju najdemo tudi Primorcem znani opis “furbo” za prebrisanega človeka. Če je bil kdo od koga popolnoma drugačen, je Pohlin zanj rekel, da je “protinožnik”, izdelovalca sider pa je imenoval “mačkar”. Če se pomudimo pri jedeh, bi Pohlinov sodobnik namesto v rogljič ugriznil v “maslenko”, miza pa se ni šibila pod medeno pogačo, temveč pod “jebačo”.

Prizadevanja za slovenski jezik
Marko Pohlin se je kot Anton rodil leta 1735 v Ljubljani, kjer je tudi hodil v šolo do svojega dvanajstega leta, ko je začel obiskovati frančiškansko gimnazijo v Novem mestu. Leta 1754 je vstopil v red bosonogih avguštincev, po vrnitvi v Ljubljano pa je dobil redovno ime oče Marko sv. Antona Padovanskega. Med letoma 1775 in 1781 je na Dunaju kot učitelj redovniških pripravnikov opazoval uveljavljanje nemščine in češčine v književnosti in javnem življenju namesto latinščine. To je spodbudilo njegova prizadevanja za uveljavitev slovenskega jezika, pri tem pa se je oprl na ljubljansko govorico. Njegovo najbolj znano delo je Kraynska Grammatika iz leta 1768. Umrl je leta 1801 na Dunaju.

Očitali so mu ošabnost

Pohlinovi sodobniki, polihistorji Zoisovega kroga in prvi znanstveni slavisti, kakršen je bil Jernej Kopitar, so imeli do Pohlinovega dela odklonilen odnos, v predgovoru zapiše Snoj.

“Očitali so mu predvsem samovoljo, vključno s kovanjem besed, pretirano stremuštvo, ošabnost, slavohlepje in nepriznavanje zaslug predhodnikom, zamerili pa poleg teh še poudarjanje kranjske identitete namesto vseslovenske.”

A je Pohlinovo jezikoslovno delo kljub temu preživelo, saj je njegovo besedje jezikoslovec Ožbalt Gutsman v prilagojeni obliki, brez “pohlinovanja”, uporabil v slovensko-nemškem delu svojega slovarja iz leta 1789, pojasnjuje Snoj. Ta slovar je bil dobro sprejet, besedje iz njega so uporabljali skoraj vsi slovenski pisci, mlajši slovaropisci pa so ga prepisovali v svoje slovarje. Na ta način je Pohlinovo delo “zaobšlo predsodke, izhajajoče iz avtorjevih značajskih potez, in postalo nepogrešljiv del slovenskega knjižnega jezika, predvsem njegovega besedja,” zaključi Snoj.