Kako uprizoriti tišino?
Maša Pelko je ena najprodornejših mladih slovenskih režiserk. V času študija je režirala nekaj zelo odmevnih produkcij, dvakrat je bila nagrajena s študentsko nagrado zlatolaska. Po študiju je bila angažirana v skoraj vseh slovenskih gledališčih. Njene predstave so polnokrvne, razigrane in družbeno angažirane. Poleg gledališke režije deluje tudi na področju radijske režije, za radijsko dramo Žrtve radia bum bum je prejela nagrado strokovne žirije na mednarodnem festivalu radijske drame v Canterburyju, ter na področju dramskega pisanja, za svojo izvirno dramo Kraljevi otroci je prejela Grumovo nagrado za najboljšo mlado dramatičarko.
Je strastna raziskovalka različnih gledaliških strategij, zanjo je značilno izrazito poseganje v besedilo in angažiran pristop k njegovi temi. Drame tujih avtorjev Maša Pelko vedno interpretira skozi slovenski kontekst in poudarja aktualne vsebine.
V besedilu spremljamo trojico žensk, ki se je odločila, da prekine krog nasilja - moškega nasilja. Položaj žensk v družbi, ujetost v patriarhalno dediščino, pa tudi dinamike moči v družini so teme, ki te spremljajo na ustvarjalni poti. Lahko omenim le Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič v Prešernovem gledališču Kranj, Oblast teme Leva Nikolajeviča Tolstoja v SLG Celje in tvoj prvenec Kraljevi otroci … Pet vrst tišine sodi v zvrst dramatike “gledališče u fris”, ki za razliko od omenjenih besedil tematiko obravnava na veliko bolj neposreden način. Je bilo to ključno, da si se odločila za uprizoritev?“Zdi se mi, da me tematika nasilja - njegove pojavnosti in normalizacije - absolutno najbolj intrigira, predvsem pa se zavedam izjemne pomembnosti javnega govora o tej temi. Občutek imam, da je nepotrpežljivost, agresija in manko empatije iz dneva v dan večji, k čemur je gotovo pripomogla epidemija in posledice so resnično uničujoče. Kot si omenila, sem se doslej z nasiljem vedno ukvarjala posredno, skozi dramsko besedilo: pri Vidah s spolnim nasiljem, pri Elektri pristoji črnina z nasiljem družinske patologije in preteklosti, pri Oblasti teme z nasiljem kot posledici socialnega statusa. V Petih vrstah tišine sem se hotela s tem soočiti direktno, brez skrivanja za dramsko predlogo ali avtorja. Na začetku smo proces definirali kot študijo intimnopartnerskega nasilja, kot katalog nasilnega, in tu je resnično veliko vlogo odigral dokumentarni del procesa, ko smo se spustili v realne okoliščine in posledice, ki jih ima nasilje.”
V času korone so se primeri nasilja v družini skoraj podvojili, prav zato se uprizoritev tega besedila zdi še toliko primernejša.“V času ekshibicionistične manije dokumentarcev, filmov in serij o serijskih morilcih, psihopatih ter nasilnežih vsakršnih dimenzij, se velikokrat zazdi, da povzročitelji nasilja dobijo veliko več pozornosti kot žrtve.”
Maša Pelko
režiserka
“Ja, točno tako. Korona je imela za intimnopartnersko nasilje izjemno hude posledice, saj je čas izolacije družinske celice neprodušno zaprl za štiri stene, hkrati pa je celotna atmosfera epidemije pri ljudeh povzročila občutek izgube nadzora, kar je ključen faktor oziroma potreba, ko pride do izvajanja nasilja - kontrola partnerke. V letu 2020 je tako zaznati izrazit porast femicidov, prav tako v letu 2022, ko se jih je v Sloveniji zgodilo osem, kar je res zaskrbljujoča številka in zahteva, da se o tem čim večkrat spregovori. Po svoje to nagovarja tudi naše besedilo - vse vrste nasilja so možne zgolj zaradi tišine, ki jih obkroža.”
V izvirnem besedilu je poleg žrtev zlorab – mame Mary ter hčerk Susan in Janet - prisoten tudi zlorabljevalec - oče Billy, vendar je v odrski priredbi oče oziroma povzročitelj nasilja odstranjen. Zakaj si se odločila za tako radikalno potezo?“Iskreno je ideja prišla s spleta okoliščin, ki nam ni omogočal prostega igralca, ki bi se nam v avtorski ekipi zdel primeren za ta projekt. A ta situacija je povzročila premislek o tem, komu namenjamo prostor, čas in glas. V času ekshibicionistične manije dokumentarcev, filmov in serij o serijskih morilcih, psihopatih ter nasilnežih vsakršnih dimenzij, se velikokrat zazdi, da povzročitelji nasilja dobijo veliko več pozornosti kot žrtve. Besedilo tako skozi monologe res veliko prostora nameni Billyjevi preteklosti in ga po svoje opravičuje, kar se je nam zdelo preenostavno - kot smo večkrat slišali od vsakega strokovnjaka: Nasilje je odločitev, je izbira. In za to izbiro je treba odgovarjati.”
V začetnem delu procesa smo na vaje povabili strokovnjakinje in delavke s področja nasilja v družini: sociologinjo dr. Jasno Podreka, predsednico društva SOS telefona Majo Plaz ter koordinatorico Centra za socialno delo Severne Primorske Tanjo Pipan. Prav tako so bili v raziskavo vključeni tožilstvo, policija … Na ta način se je proces iz dramskega polja razširil na konkretne primere nasilja v naši neposredni bližini.“Pogovor z zunanjimi sodelavci, strokovnjaki in ostalimi pričevalci se je izkazal kot ključen predvsem v eni točki in ta je, da smo kot ustvarjalna ekipa problem intimnopartnerskega nasilja lahko uzrli skozi prizmo njegove radikalne kompleksnosti. Naš emotivni in racionalni referenčni prostor nam namreč nalaga logičen odziv na nasilje, ki je takojšen odhod in prijava na policijo, a ko pride do nasilja v družini, med partnerjema, postane situacija ekstremno kompleksna. Ključno vlogo igrajo sram, krivda, strah in konec koncev ljubezen ter navezanost žrtev. Ob razkritju nasilnih družinskih okolij še vedno prevečkrat naletimo na vprašanje: Zakaj pa ni šla? Zakaj ni komu povedala? Ob sistemski obravnavi družinskega nasilja se še vedno pogosto dvomi ali celo obsoja žrtve. Želeli bi si, da to ključno rezonira pri gledalcu - zapletenost, kompleksnost, brezizhodnost takšnih intimnih dinamik ter empatija do te nemogoče situacije.
V izvirnem besedilu so prisotni tudi policist, kriminalist, odvetnik … V zdajšnji priredbi besedila pa te vloge preigravajo igralke. Na ta način prihaja do drugačne perspektive, dogajanje spremljamo skozi pogled žrtve.“Mislim, da nam je ta postopek omogočil distanco za vzpostavitev ključnega odnosa v uprizoritvi - torej med hčerama in materjo. Eno poglavitnih vprašanj, ki se zastavljajo, je, kako se odnosi in dinamike znotraj družinske celice, katere center je tako dolgo časa bilo nasilje, zdaj, ko povzročitelja ni več, spremenijo. Se družina reorganizira, postane močnejša ali popolnoma propade? In postopek umaknitve vseh ostalih akterjev besedila - razen Mary, Susan in Janet - je razprl možnost, da se prav v vsakem prizoru, ne glede na to, o čem in s kom izvorno govorijo, pravzaprav soočajo s tem, kar se jim je zgodilo in se skušajo vzpostaviti v svetu, ki se zdaj zanje na novo formira.”
Predstava govori petih vrstah tišine - tišinami treh žrtev, tišino napadalca (povzročitelja) in peto tišino, ki je svet tam zunaj. Se ti v uprizoritvenem smislu zdi tišina pomembna?“Mislim, da je tišina v gledališču neverjetno zanimiva - v prvi vrsti zato, ker je popolnoma nemogoča. Slišiš brnenje reflektorjev, zadihanost igralcev, škripanje stolov, kašljanje publike in še sto podobnih zvokov, šumov. V tem specifičnem projektu sem se z avtorico glasbe Matejo Starič veliko pogovarjala o tem, kaj pomeni prisotnost tišine in kako jo uprizoriti. To je podobno kot uprizarjati nič, nekaj popolnoma kontradiktornega je v tem, saj z željo po uprizoritvi že rušiš možnost, da se to realizira. Ampak hkrati postaja tišina v besedilu zmerom bolj prezentna - v tem, kako so nekatere stvari pretežke, preboleče, se jih bojiš ali te je sram, se z njimi ne želiš ukvarjati ali enostavno ne vidiš pomena v govoru o tem - in vse te notranje procese nadomesti prav to, da utihneš. Ob tem pa je seveda zanimivo, kako tišino, predvsem v gledališču, hitro povežemo z dolgčasom, ki se ga tako zelo bojimo, je pa v življenju, in tudi gledališču, velikokrat nujno potreben.
(Celoten intervju je objavljen v gledališkem listu.)
