Kako se je Marko Hatlak "lotil" J.S. Bacha?

NOVA GORICA > Hatlak je Bachove korale in instrumentale, kot je naslovljen projekt, zbranim poslušalcem ponudil na neobičajen način, preko svojega instrumenta harmonike ob sodelovanju flavtistke Nicole Pressler, violinistke Jelene Pejić, kontrabasista Stevana Jovanovića, pianistke Aleksandre Pavlović, sopranistke Nike Gorič, mezzosopranistke Barbare Jernejčič Fürst, tenorista Andreja Rustje, baritonista Matjaža Robavsa, Mešanega pevskega zbora Glesbene matice Ljubljana in Mladinskega zbora Emil Komel. Pisano in bogato zasedbo glasbenikov je vodila dirigentka Jerica Bukovec.

Lahko rečemo, da je projekt gladko razbil še eno tabu temo, češ, da Bachove glasbe ni mogoče podajati z glasbili, ki ne sodijo v baročni instrumentarij. Sledenji pomisleki so mogoče celo upravičeni, če prisegamo na izviren, avtentičen in “zgodovinski” pristop k mojstrovi glasbi, lahko bi rekli, da brez orgel in čembala ta glasba nima veliko možnosti, a prav dotični koncert je Bacha potegnil iz te zaprašene miselnosti in ga naredil še bolj univerzalnega, večnega, brezčasnega.

Bacha lahko “vtakneš” kamorkoli

No, pristopov do Bachove glasbe je nemara toliko, kot je glasbenikov, ki posegajo po njegovi literaturi, brez težav ga lahko vtakneš v jazz, modernistične inštalacije, pop priredbe, pa celo v rock, če se spomnimo samo na kultni bend Procol Harum in njihov hit A Whiter Shade of Pale, ki je neposredno navdihnjen iz Bachovih del. Skladatelj, ki je bojda pisal samo Bogu v čast in slavo, je nedvomno omamil tudi ljudi, ki so v tej večni in lucidno strukturirani glasbi začutili popolnost, resnično pot do Elizejskih poljan, kjer duše počivajo v večni pomladi.

Hatlakov pristop pa je vseeno izviren in poseben. Mojstrovo glasbo je zmehčal, ji dal nekakšen sij nežnosti in topline. Saj ne, da v Bachu tega ni, ampak običajne izvedbe se rade “šlepajo” na strog metrum, “drive”, ki je pri Bachu ena nagavnih vrlin, pa tehnično perfekcijo, metronomsko in intonančno, ter, tu se le redki drznejo spreminjati uveljevljen pristop, “hladno” izvedbo brez pretirane agogike, kaj šele dinamike. Res je Bach tudi sam pripomogel k tem zadregam, saj je bil pri teh oznakah neverjetno škrt, asketski in je prepuščal izvajalcem, da pač v skladu s takratno estetiko poustvarijo njegova dela. Enako pri agogiki, ki je bila v baroku del stilnih konvencij in relativne izvajalske svobode, zato prepuščena vsakemu izvajalcu na izbiro.

Nežni zaključek baročno obarvanega večera

Tokratni koncert je bil izveden v enem kosu, skorajda kot kakšen purpuri, ki preskakuje od vokala k instrumentalu od koncerta za dva čembala (ta del, ki je virtuozno zahteven in vražje nadrobljen z okrasjem, sta odlično poustvarila pianistka Aleksandra Pavlović in Marko Hatlak), zbor in solisti pa so izvajali dele Pasijona po Mateju (mogoče največje Bachovo sakralno delo) z žarom, toplino in krasno vokalizacijo, ki je božala ušesa.

Skoraj logično je bilo slovo od Bacha s Hatlakovo izvedbo Arije iz Goldbergovih variacij. Ta nežen štikelc, ki je skladatelja spet vrnil med ljudi, je izredno liričen, melodično genialen, čustveno pa čuten in poduhovljen obenem. Krasen sklep večera, z baročno hozano o večnosti in nesmrtnosti muzike. •