Kaj je pod pokrovom lonca iluzije Istre
V kaj lahko preraste zmenek na slepo, ki se zgodi ob zelo posebni uri? Ob uri, ko se na križiščih po istrskem izročilu bijejo dobra in zla mitološka bitja? Igralka Urška Bradaškja in glasbenik Dario Marušić sta odgovor zajela v predstavi Štrigolija, v kateri se istrska mitologija v kolektivnem nezavednem sreča s posameznikovim. Premiera bo na odru koprskega gledališča v petek ob 20. uri.
KOPER > Urška Bradaškja, koprska igralka in samozaposlena v kulturi, se je po avtorski monokomediji Moja nona Ištrijanka, ki jo je na oder postavila predlani, odločila v Istro pogledati še nekoliko globlje. “Želela sem se podati v kolektivno nezavedno tega prostora, a sem za to potrebovala vrhunskega glasbenika, ki bi ta jezik nezavednega znal uglasbiti. Kdo bi lahko bil primernejši od Daria Marušića, ki je obenem še živa enciklopedija Istre? Pisala sem mu, se mu predstavila, in ko sva se na prvem srečanju ujela, je začela nastajati vsebina Štrigolije. Začela z ničle, začetka.”
Urška Bradaškja, ki podpisuje režijo, igra Mirando. Ta je dogovorjena za zmenek na slepo ob 23. uri v baru Na krožeri. “Ta zmenek pa jo posrka v vrtinec lastnih strahov, pričakovanj, obžalovanj, morda krivde ... Prisiljena se je soočiti s temi stanji, s svojim individualnim nezavednim, ki dobiva podobe kolektivnega nezavednega, istrskih likov More, Mraka, Orka, Kresnika. Srečamo tudi štrige in štrolige ...” Te like, s katerimi se sooča Miranda, upodablja plesalka Rymma Misdaris Ruminska, ki je poskrbela tudi za oblikovanje giba.
Uglasbeni miti in nezavedno
“Njeni strahovi so zelo globoki, vezani na otroštvo, ki ga je preživljala na vasi. Zgodi se svojevrstna regresija,” pojasnjuje Dario Marušić. “In spoved,” dodaja Bradaškja, ki pojasni, da se kolektivno nezavedno izraža skozi istrsko mitologijo, s simboli. Največji izziv, poudarja Marušić, je predstavljal prav izbor bitij, mitov, simbolov nezavednega, ker jih v Istri vsak kraj tolmači malo drugače. “Ko sva gradila ženski lik, sva glede na njena stanja poiskala ustrezen mitološki koncept,” pravi Bradaškja.
Za glasbo je poskrbel Dario Marušić, ki je napisal in zapel tudi avtorsko poezijo, vendar se na odru ne pojavi, saj glasbeno magijo čara oziroma “štriga” iz ozadja. Celoto pa zaznamuje magični realizem, kjer se resničnost prepleta s svojim odsevom v svetu mitov: “Najteže je bilo ustvariti glasbo za Moro, ker jo težko dojamemo zgolj kot mit - vsak je že doživel moro ponoči. Mi jo v predstavi materializiramo, a neobstoječe bitje je tu obenem nekaj vsem poznanega. Magično se preplete z resničnim, ki ga tu živimo. Nenazadnje so tudi sanje del resničnosti.”
Od iluzije k doživetju
O Istri in njenih običajih je bilo v zadnjih desetletjih veliko povedanega, napisanega, postala je všečna blagovna znamka, a pogledati globlje, tudi vase, pravi Bradaškja, pomeni dvigniti pokrov, pod katerim brbota nezavedno. Tega je precej v literaturi, v poeziji, na gledaliških odrih pa, kot pravi režiserka, domala ni. Dario Marušič pojasnjuje: “Večkrat povem, da obstajajo tri ravni: prva je doživeti Istro, druga je naučiti se o Istri, tretja je iluzija o njej. In največji del družbe je na tretji ravni, pri ideji o tem, kakšna je Istra.”
V jeziku sta želela ostati nevtralna. Ker se “dramedija”, križanec med dramo in komedijo, dogaja v sodobnosti, sta se ob posvetovanju z dialektologinjo Suzano Todorović odločila za slovenski pogovorni jezik istrskih obmorskih mest, z izjemo delov, povezanih z otroštvom junakinje - ti so v narečju. Kostume je oblikovala Oxana Rosandič, ki je s Sebastjanom Moratom, oblikovalcem zvoka in luči, izdelala tudi scenske elemente.
“Bitka med dobrim in zlim se tudi v človeku dogaja na križišču, v našem srcu. Združitev in s tem alkimija se zgodi z objemom obojega, z ljubeznijo,” Bradaškja še pojasnjuje sporočilo predstave, ki je nastala tudi s podporo MOK in ZKD Koper.
