Kaj je normalno?
Ankaranska bandima je alternativna prireditev v več pogledih. Že v tretje je zagnana ekipa domačinov priredila brezplačno celodnevno prireditev, ki se je zvečer sklenila z nastopi šestih žanrsko raznolikih glasbenih zasedb, z vrhuncem ob repanju N'toka. Tudi glasbeniki so se tako kakor vsi vpleteni odrekli honorarju. Zakaj? Ker ni vse v zaslužku.
N'toko na Ankaranski bandimi Foto: Maja Pertič Gombač
ANKARAN> Prireditev je nekakšna potomka koncertov Mladih talentov, ki so jih na študentski plaži prirejali konec osemdesetih let. Po več kot dvajsetih letih se je več takratnih akterjev odločilo, da v Ankaran vrne nekaj nekdanjega alternativnega duha in zasnuje povsem nekomercialno prireditev, ki se odvija pod za današnji čas nenavadnim geslom: Bodimo vsi kakor velika družina in družimo se ob glasbi - taki ki ni zgolj namenjena trženju.
Na dogodku, ki je potekal v sodelovanju z Radiem Študent, so nastopili tudi inovativni istrski punk-rockerji John Dear, rock tradiciji bolj zvesti zamejski rockerji Gonzales, presenetljivo sveži in aktualni Jurki in Basisti ter Čao Portorož - navdihujoče odkritje večera, ki se ga splača loviti po prizoriščih letošnjega Klubskega maratona Radia Študent.
“Ko mi rečejo, da ta koncept ni običajen za današnji čas, se vprašam, kaj je sploh normalno. Je normalno hoditi v službo, da bi preživeli, ob čemer ne moremo uživati? To ni koncert, je druženje ob glasbi. V Ankaranu se nič ne dogaja, v Kopru je vsaj MKC, pred katerim klobuk dol, da že toliko let vztraja. Želimo narediti nekaj dobrega, zato marsikaj financiramo iz svojih žepov, vsem nastopajočim pa povemo, da jim lahko ponudimo hrano in prenočišče, ne pa denarja,” pojasnjuje Sebastijan Jerman, eden od več kot 20 posameznikov, ki s svojimi družinami pripravljajo prireditev. Doslej še nobena skupina ni odklonila povabila, izbirajo pa med mnogimi kakovostnimi zasedbami, ki ne sodijo med najpopularnejše tržno usmerjene, a so avtorsko močne. “Pomembno je avtorstvo, izvirnost in ne ustvarjanje glasbe zgolj zaradi stremljenja k uspehu,” pove sogovornik, ki ne pozabi poudariti, da je pri nas veliko odličnih zasedb, ki so po krivem prezrte.
Tudi letos je oder najprej zavzela skupina, ki je po svojih začetkih najmlajša in edina s koreninami v slovenski Istri. Skupina Sturmtruppen je nastala pred nekaj tedni, na svojem prvem javnem nastopu pa je igrala avtorsko glasbo kitarista Erika Šturmana, sicer eksplozivno mešanico roska, punka in grungea. Trio sestavljata še dva prekaljena glasbenika: bobnar Boris Beštjak, prej Dance Mamblita, in basist Alen Fekonja, ki je tokrat skrbel tudi za zvočno sliko dogodka. Skladbe so zafrkljive, a hudomušno slikajo tudi nas čas. “Komad Nimajo denarja je posvečen vsem nakupovalnim centrom. Povsod se gradi, nihče pa nima denarja,” paradoks poudari avtor.
Denar prav gotovo ni vzgib, ki bi v Ankaran pripeljal angažiranega raperja N'toka. Nastopil je zadnji, a je poslušalce tako podkuril, da so ga na oder glasno znova priklicali kar dvakrat. Družbenokritični avtor in glasbenik je tokrat postregel zlasti z navdušenjem sprejetimi skladbami z zadnje plošče Parada ljubezni, prireditev pa mu je že pred časom predstavil fotograf Aleš Rosa iz Hrvatinov, ki je N'toka pred časom spremljal na evropski turneji. “Vem, da se tu nič ne dogaja, da je na Obali precej težavna scena, saj tudi sam bolj malo nastopam. A navzlic temu se tu zelo trudijo, kar je vredno podpreti. Tudi zasedba Repetitor, ki je nastopila lani, je bila zame odlična referenca, saj so ena mojih najljubših skupin,” je bil prijetno presenečen nad odzivom dejal po nastopu. Zanj je taka nekomercialna oblika druženja najbolj čista oblika dogodka. “Koncerti so tudi druženje enako mislečih. Zdi se mi, da bo v prihodnje potrebno več takih ljudi in takih dogodkov. Morda bodo edino še ti obstali. Veliko ljudi se pritožuje, kako so v krizi, da ni denarja, da je povsod komerciala … A glasba bo živela naprej in tak dogodek to dokazuje.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ