Jože Pohlen je iz Istre črpal podobe, ki se napajajo v celotnem Mediteranu

Jože Pohlen, čigar rojstva v Hrastovljah bo prihodnje leto minilo 100 let, je s svojimi deli po vojni pomembno zaznamoval istrski javni prostor. Njegovi monumentalni javni kamniti kipi so še danes del kolektivnega dobrega, ki mu presega ideologije in zob časa.

Izjemen že v otroštvu

A kakor je videti na razstavi v pritličju palače Tarsia, nekdanjem sedežu našega časnika, zdaj v lasti italijanske skupnosti, je Pohlen svoj umetniški dar izkazal že izjemno zgodaj. Prvič so razstavljene risbe, ki jih je hči Doris Pohlen Gobbo hranila v posebni mapi. “In nihče si ni predstavljal, da bodo v tej mapi dela, ki nam bodo razkrila, kaj vse je bil Jože Pohlen sposoben ustvariti še kot otrok,” pravi kustos Dejan Mehmedović iz galerija Insula, ki je postavil obe antološki razstavi ob 20-letnici smrti v prostorih koprske samoupravne skupnosti Italijanov pod skupnim naslovom Vztrajno pod robom/ Alle radici. “Prve razstavljene risbe, na primer izjemno natančno izrisan ptič na veji iz leta 1935, kažejo, da je že pri osmih letih Pohlen premogel izjemno zrel umetniški izraz,” poudarja Mehmedovič. V Tarsiji so razstavljene risbe in nekaj akvarelov ustvarjene do leta 1946, v času, ko je živel v Italiji. Imel je namreč srečo, kot beremo v njegovi biografiji, da se je s pomočjo vaškega učitelja in tržaških mecenov, ki so odkrili njegov likovni talent, leta 1938 vpisal na kiparski oddelek Inštituta za likovno umetnost v Firencah, kjer je šolanje zaključil leta 1946.

Istega leta se je vpisal med prvo generacijo študentov na novo ustanovljeni Akademija upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je med drugim spoznal še enega pomembnega kiparja našega primorja Oresteja Dequela. O njunem prijateljstvu in vzporednicah je pričala septembrska razstava na sedežu italijanske skupnosti, naslovljena Vis-à-vis. Risbe in monotipije, na kateri je bilo zanimivo odkrivati vzporednice v umetniškem izrazu, s katerim je kasneje Dequel zaznamoval primorska mesta, Pohlen pa zlasti istrsko podeželje, iz katerega je črpal glavnino navdiha.

Mediteranski likovni izraz

O tem priča predvsem razstava v sosednji palači Imago Istrae, kjer so razstavljeni manjši kipi in risbe ter fotografije glavnih Pohlenovih javnih plastik. Kakor pove kustos, je moč že pri risbah iz zadnjega obdobja v Italiji zaznati, da je zgodaj zapuščal figurativni način in že iskal svoje forme in izraz, ki ga je po akademiji še razvil v kiparskih in drugih delih ter v njem vztrajal vse do smrti 2005. “Vezan je bil na istrski prostor, o čemer priča tako izbira motivov, recimo žensk, bodisi kariatide - šavrinke, plavalke ali erotične dame, živalskih figur, kakršen je bil monumentalna boškarin, v katerem se kaže moč naše krajine,” pove Mehmedovič. Poudari še lavirane risbe, Pohlenu ljub postopek, na katerih so upodobljene ženske figure, tudi ženska z otrokom.

V palači Tarsia so prvič na ogled tudi risbe, ki jih je Pohlen narisal že v otroštvu.

Foto: Maja Pertič Gombač

Posebno mesto na razstavi imajo tudi monumentalne javne plastike, ki so jih seveda avtorju naročili, da bi slavile nekdanji poraz naci-fašima in zmago NOB, a se je Pohlen pri svojih delih do določene mere uspel izviti iz popolne figuralike, tako značilne za tedanje “spomenike”. “Njegov mediteranski estetski način likovnega izraza je zelo poseben: čeprav je bil omejen na Istro, je uspel likovno izpeljati občutek Sredozemlja, saj je Istro razumeval kakor širši kulturni prostor, ki sega od Grčije do roba Alp in ki so ga skozi zgodovino poseljevale različne kulture, te pa so za seboj puščale oblike, prepoznavne v predmetih, oblačilih ... In vse to najdemo v Pohlenovem imaginariju, podobah, najočitneje izrisanih na zanj tipičnih reliefnih slikah,” pojasni Mehmedovič. Lahko bi torej rekli, da se je Pohlen napajal tudi iz globokih istrskih prakorenin, iz davnine skupnega sredozemskega prostora.

Razstavi bosta na ogled do 10. oktobra.•