Je človek brez družbe le golo telo?
Poetično telo, plesni triptih Luce Signorettija, Maše Kagao Knez in goriškega koreografskega dua Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie, v izvedbi 17-članskega mednarodnega ansambla in produkciji MN Dance Company, je na torkovi premieri v SNG Nova Gorica požel zaslužene ovacije občinstva.
Mednarodni ansambel, ki je uprizoril triptih Poetično telo, je na koncu požel ovacije občinstva.
Foto: Maja Pertič GombačNOVA GORICA > Triptih, ki je nastal v produkciji MN Dance Company s koproducentoma Zavodom GO! 2025 in SNG Nova Gorica, sklepa štiriletni plesni projekt Brezmejno telo - Borderless Body, ki je v tem času na različnih odrih uprizoril enajst celovečernih plesnih predstav s poletnim istoimenskim vrhuncem na Cerju. Med letošnjimi produkcijami v koreografski viziji Nastje Bremec Rynia in Michala Rynie je nastal tudi Prometej, čigar svojevrstno nadaljevanje pod vnovično dramaturško taktirko Ane Kržišnik Blažica je Poetično telo, h kateremu je novogoriški koreografski dvojec povabil italijanskega kolega Luco Signorettija in (pri)znano ime iz domačega sodobnega plesnega sveta, Mašo Kagao Knez.
Kdo si - človek
Tako so nastali trije koreografsko samostojni deli, ki jih povezuje 17-članski mednarodni ansambel in konceptualna vsebinska rdeča nit. O njej so ustvarjalci na predstavitvah povedali, da raziskovanje mita o Prometeju, stvaritelju človeka iz gline, ki mu je podaril bogovom ukraden ogenj in bil zato kruto kaznovan, nadaljujejo na posledicah daru človeku na ravni umetnosti, kulture in našega notranjega razvoja. “Človek je šele s Prometejevimi darovi zares postal človek, poetično telo, presegel svojo prvinsko naravo in se začel zavedati sebe kot ustvarjalnega in čutečega bitja. Brez poetike, zavesti, duha, umetnosti, znanja, je človek le golo telo brez življenja.” In tako smo spet pri vprašanju, ki ga gledalcu postavlja ves čas Brezmejno telo - kdaj je človek res človek in po čem se ločuje od ostalih bitij? Kaj nas dela človeške? Navdih so tokrat iskali tudi pri Kafkovem Procesu ter vzporejali krivdo, ki naj bi jo človeštvo čutilo ob kraji ognja bogovom, s krivdo Josefa K., ki je obtožen, absurdno, ne da bi vedel česa, skozi proces pa spoznava svoje resnične krivde, vpetosti v birokratsko kolesje in nenazadje osamljenost.
A če pustimo ob strani natančno vsebino, ki je pravzaprav zgolj iskrica navdiha, kakršno gledalec, četudi je z njo seznanjen, predvsem sluti, nudi triptih koreografskih poetik in raznolikosti naborov izvirnih gibov na eni strani užitek ob estetskih presežkih, usklajenosti giba, osupljivosti koreografij, ki jemljejo dih zlasti, ko se ansambel združi v enoten utripajoč in dihajoč organizem, na drugi strani pa pripovedni tok, ki je na ravni giba predvsem v funkciji posredovanja vzdušja, v gledalcu vzbudi tudi napetost, tesnobnost, nedvomno neti premislek in išče sporočilnost, če že ne končnega sporočila odrešitve. A te, zlasti v zadnjem, s Procesom najočitneje povezanim delom, ne more najti.
Goriški ponos
Prvi del Prah in dež Luce Signorettija je navdihnil odnos med človekom in naravo, pri čemer slednjo simbolizira dež. In prav domiselna uporaba dežnikov - odtujenosti - v koreografskih delih, v katerih je nastopil domala ves ansambel, je ponudila nekaj najizvirnejših prizorov. Svoje je odigrala tudi glasba, povečini elektronska, ki so jo dopolnjevali glasovi plesalk in plesalcev, na koncu pa še prepoznaven čutni, organski glas Anohni. Drugi del - Ali se lahko samo malo ustavimo, prosim? - je uvedel globok ženski vokal, sklenil pa raskavi Toma Waitsa, Maša Kagao Knez pa je ustvarila koreografijo, ki skozi gib spregovori o odnosu med posameznikom in skupnostjo. Ob izjemnih skupinskih koreografijah v vseh treh delih koreografski krokiji omogočijo solistične točke, ki v izvedbi dveh ali treh plesalcev pričajo tudi o bravuroznosti posameznic in posameznikov, s katerimi sta koregrafski dvojec Bremec Rynia oblikovala izvrsten ansambel. Slednja sta tudi nastopila v zadnjem delu, ki ga zaznamuje tako avtorska glasba dua Silence kakor tudi sicer glas Borisa Benka, ki koreografijo s pripovedovanjem zasidra v svetu Jozefa K. Del, naslovljen Samo ne zbujati kake pozornosti!, ironično, je vzbudi največ, človek pa nepovratno prestopi točko, po kateri ni več povratka. Vzdušje podkrepi tudi izjemno tankočutno oblikovanje svetlobe Matjaža Bajca.
Poetično telo kakor celotno Brezmejno telo sta krasni popotnici za formalno že ustanovljen Zavod za sodobni ples, ob katerih je nemogoče ne začutiti vznesenosti in ponosa. •