Jazz Cerkno: Jazzovski novi vek in neandertal

CERKNO > Direktor festivala Simon Kenda nadaljuje tradicijo. Jazz Cerkno ostaja nekakšna top destinacija sodobnega zvoka, kjer ne manjka improvizacij, eksperimentov, odkrivanja novih zvočnih razsežnosti, “čudaških” pristopov, predvsem pa imanentne želje po kreiranju unikatnega, osebnega in s tem - svežega.

Zasluge za tak pristop ima nedvomno prerano umrli Boštjan Cvek, ustanovitelj in pobudnik festivala in njen dolgoletni organizator ter promotor. Njegova zapuščina raste naprej, še več, zdi se, da se je koncept tako prijel, da cerkljanski dogodki postajajo ena najpomembnejših kreativno-ustvarjalnih lokacij v Evropi. In na tako sceno, nekam v rovtarske grape, ni težko zvabiti eminentne glasbenike, ki cenijo možnost, da lahko nastopijo na prizorišču, ki je avtentično, iskreno in prijazno.

Brez “afnagunc” in šminkerjev

S polnimi pljuči se nadihajo svežih sap izpod Porezna ter doživijo nekonvencionalen koncert, brez “afnagunc” in šminkerjev (za njih je Cerkno hvalabogu predaleč), pred publiko, ki ceni njihovo delo.

Vse je stvar navdiha, tako izvedba kot poslušanje. Iz slednjega vse raste. Tokrat dobesedno. Petek je bil udarni prvi dan, ko je brstelo in cvetelo, kot da ne bi bil nek mrzel majski večer, neka zablodela hladna postzimska sitnica, ki terja od poslušalcev kosmate bunde, a muzika, hja, ta pa kljub vsemu greje in kroti zimo, je cimet, kal, klica in navdih.

Nastopili so trije bendi, ki bi si vsak zase zaslužil samostojen večer. Najprej Igor Lumpert's Radium Bath plays Fight Songs, trdna, hard free zasedba z Igorjem Lumpertom na tenorskem saksofonu, Geraldom Cleaverjem na bobnih, s kontrabasom pa je melodično ritmiko vzdrževal Felix Helkenhausen. Dokaj tipična free jazz muzika, strukturirana po principih teme in improvizacij z nadgradnjo v nepredvidljive tonalne in ritmične krajine, je delovala nadvse zanesljivo, hektično, če pomislimo na število izpostavljenih tem, a vrhunsko ubrano, če se pustimo nasaditi na kritiko, da morajo glasbeniki brez ostanka sodelovati kot eden.

Ne samo podobno, temveč še na bolj ekspresivni ravni je nato svoj podpis večera dodal Peter Evans trio, naslovnik s trobento, na kontrabasu Petter Eldh, z bobni pa se je vrhunsko poigraval Jim Black. Pedstavili so svoj nov album Extra. Pa spet potrdili, da je ameriška scena valilinica novega, svežega, vrhunsko izčiščenega.

Zaključek udarnega petkovega uvoda je pripadal legendarnemu kontrabasistu Williamu Parkerju, starosti newyorške glasbene scene, ki seveda igra še marsikaj, nekako po tisti ljudski krilatici o talentiranem glasbeniku, da vse, kar prime v roke zazveni perfektno. Ob sebi je imel še izvrstnega, slednje je res skromna oznaka, pedantnega, preciznega, natančnega, občutljivega in dinamično presenetljivo širokega bobnarja Hamida Drakea in zanimivo el. kitaristko Avo Mendoza. Trio, ki se prepozna po imenu Circular Pyramid se poigrava z mešanico free jazza, rocka, bluesa in kombiniranja modernega jazza s starodavnimi ritualnimi vzorci.