Jadranska poezija se je prepletla z mistiko Čadrga
Medtem ko je na Ankaran legala noč, je polna dvorana hotela Convent utripala v pričakovanju besed, ki jih je v poezijo zložilo pet pesnic in pesnikov. A večer jadranske poezije je segel še višje, do vasi Čadrg nad Tolminom, od koder sta pripotovala brata, glasbenika Samo in Jani Kutin, člana skupine Bakalina Velika.
ANKARAN > Večer jadranske poezije, ki ga je pred sedmimi leti v življenje obudil vsestranski kulturni delavec, pisatelj Edelman Jurinčič, je v petek k besedam in njihovi interpretaciji povabil pesnice in pesnike iz Italije, Slovenije in Hrvaške. Boris Pangerc, Jože Štucin, Vesna Mikolič, Martina Dagostini in Marko Pišljar so občinstvu razkrili svoje upe in sanje, vero in nemoč, ki pestijo slehernika, le da nekateri imajo dar, da občutke in misli vpletejo v besede.
Vesna Mikolič, jezikoslovka z ljubeznijo do slovnice, je svojo poezijo začela objavljati šele nedavno, čeprav je nastajala že od srednje šole naprej: “Nisem pesnica, a čutim, da je napočil čas za nekaj, kar presega znanost.” Martina Dagostini svojo poezijo piše počasi in premišljeno, njena zadnja pesniška zbirka Zemlja, voda, kruh pa bralca vodi skozi nič kaj lahke življenjske izkušnje izjemne ženske. Marko Pišljar, ki je strokovno življenje posvetil predvsem zdravljenju duševnih motenj starejših oseb, je svoje pisanje oblikoval kot poglobljeno razmišljanje: “Beseda in jezik sta ena osnovnih sestavin, ki jih lahko duševna motnja prizadene. Lepota besede pa se lahko dotakne vsebin, ki se jim pri zdravljenju niti ne dotikamo.”
Jože Štucin, glasbeni pedagog, občasni sodelavec našega kulturnega uredništva in med drugim mentor osnovnošolskega haiku natečaja, je s svojo hudomušnostjo nasmejal občinstvo: “Poezija je iskanje najprej sebe, potem besed, nato pa še hlasta po drugem in ga išče.” Boris Pangerc, ki je poučeval slovenščino na nižji srednji šoli v Dolini pri Trstu, je pesnik morja, zemlje in Mediterana ter častilec drevesa oljke, ki nastopa tudi v njegovih pesmih.
Nakar sta brata Samo in Jani Kutin v večer skočila kot steklenica šampanjca in povezala literarni večer v koncertno izkušnjo izpovedne poetike. Radoživa glasbenika, ki jima pod rokami plešejo pihala, tolkala in brenkala, sta igrala na inštrumente, izdelane iz 6500 let starega lesa jelke, ki ga je Jani Kutin našel lani v gozdovih okoli Čadrga. Les, pa naj govori skozi piščal, harfo ali boben, je spregovoril toplo in jasno združen s fantastičnim, domala mističnim glasom Jana Kutina. Skozi večer je prisotne vodila Irena Urbič, nastal pa je v organizatorji KUD Faral, Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, Društva slovenskih pisateljev, Občine Ankaran, Društva upokojencev Ankaran in Skupnosti Italijanov Ankaran.
