Iztok Mlakar: “Legenda se ne more ustaviti”

Občinstvo, ki je v nedeljo do zadnjega sedeža napolnilo portoroški Avditorij, dolgo ni nehalo ploskati. Z aplavzom je najprej nagradilo igralsko zasedbo v komediji Pegule, avtorskem delu Iztoka Mlakarja, ki v tej komediji tudi igra. Ob novici, da je na Dnevih komedije v Celju postal žlahtni komedijant, pa si je Mlakar prislužil še stoječe ovacije.

PORTOROŽ > Ob sklepu Dnevov komedije so v nedeljo v Celju razglasili nagrajence. Seznam ima precej primorskega pridiha. Žlahtni režiser je postal Matija Solce, žlahtni komedijant pa Iztok Mlakar, nagrado je dobil za vlogo Uga v komediji Pegule.

Člani žirije so v obrazložitvi zapisali, da je Mlakarjeva satira inteligentna, stilsko visoko kakovostna, a široko sprejeta, celo ponarodela. Zato za žirijo Mlakar ni le žlahtni komedijant, temveč legenda. In kako je biti legenda, smo pred nedeljsko ponovitvijo v Portorožu vprašali Mlakarja.

Iztok Mlakar

igralec, dramatik in žlahtni komedijant

“Pri drami je spoštljiva tišina med občinstvom zaželena, pri komediji je spoštljiva tišina v publiki katastrofa.”

“Pod pojmom legenda v Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: običajno dolga, stara štorija, ki ni resnična. Nisem vesel, ko mi rečejo legenda, ampak seveda razumem, da je to kompliment,” je odvrnil. “Je pa tako, da se ne moreš ustaviti; od tebe se pričakuje, da z naslednjim delom presežeš tisto, kar si prej naredil. Tudi legenda se ne more ustaviti,” pravi Mlakar. In že je treba spet v kombi, se spraviti na pot in biti v drugem kraju ljudem v veselje.

Smeh je državotvoren

Ker ljudje si želijo smeha, je prepričan Mlakar. Pred leti je izjavil, da komedija v Sloveniji ni državotvorna. Ker če Slovenci, ko konzumiramo umetnost, vsaj malce ne trpimo, nimamo občutka, da je to resna zadeva; če pa trpimo, se nam zdi, da smo naredili svojo dolžnost do slovenskega naroda. “Ampak je med ljudmi močna želja po smehu in smeh je državotvoren. Vsaj moral bi biti.”

Ga pa ujezi, ko sliši, da je komedija lahkoten žanr. Tisti, ki jo začne pisati, hitro vidi, da je to presneto resna zadeva. “Pri drami je spoštljiva tišina med občinstvom zaželena, pri komediji je spoštljiva tišina v publiki katastrofa.”

Predstava Pegule, ki je nastala v produkciji Avditorija Portorož, je zelo hitro našla pot do občinstva, po njegovo zato, ker gre za plod trdega dela cele ekipe, ki se med seboj razume. “Če veš, da delaš dobro, da se imaš skupaj z drugimi dobro na odru, potem to seva tudi v občinstvo.”

Po drugi strani kdor piše igro in vlogo zase, nima koga kriviti, če gre kaj narobe. Je pa dobro, da se sam s sabo strinjaš, ko končaš delo, še pravi Mlakar in poudari, da absolutno gre za timsko delo.

Revna scenografija, a polna dvorana

Pegule so že peta predstava, ki jo je Mlakar ustvaril skupaj z Vitom Tauferjem v vlogi režiserja. “Če že imaš konja, ki vleče, ga ne boš menjal! Poznava se že dolgo, tudi ekipa je precej podobna. Delo pa - kot zmeraj; trdo, težko, a v neizmerni užitek. Tauferjev velik talent je, da zna izbirati ljudi, ki se ujamejo, se med sabo razumejo. Da potem postanemo klapa, komedijantska družina. To se potem čuti. Če se ne razumeš med sabo, težko preživiš dolge poti, utrujenost ... ” je še povedal Mlakar.

Navajeni, da je mnogo Mlakarjevih misli že znamenitih, domala ponarodelih, je na mestu vprašanje, ali se bo prijela tudi katera iz Pegul, saj je komedija napisana v “totalirani obliki” strogih verzov: “Ljudje seveda ne bodo citirali verzov iz te komedije, ne moreš tekmovati s televizijo. Vem pa, da dostikrat v določenih življenjskih situacijah citirajo verze iz mojih pesmi.”

Od občinstva v Avditoriju se je poslovil z besedami, češ da je scenografija predstave Pegule resda skromna, revna, da pa je zato dvorana polna.

---