Iztok Mlakar: “Če bi živel v Izoli, ne bi kaj dosti naredil”

KOPER • Že uvodoma je gostiteljica Ingrid Celestina iz knjigarne Libris, ki je Mlakarjevo gostovanje “častila” Kopru, poudarila, da na Prešernovem trgu ne bo ne gledališke predstave ne koncerta. “Ne bomo poslušali igranja niti petja,” je napovedala. A pri Iztoku Mlakarju je že pogovor svojevrstna predstava. V pogovoru z našim nekdanjim sodelavcem Andražem Gombačem se je igralec, kantavtor, komedijant in avtor nepozabnih primorskih zgodb sprehodil od svojih začetkov do novega albuma, ki po devetih letih počasi prihaja iz brloga.

Spomnil se je skupine Stribor, v kateri je začel svojo glasbeno pot. “Dobili smo se, godli smo in nihče ni znal kaj preveč igrati,” je povedal v svojem značilnem slogu. Kmalu je ugotovil, da ni človek za klasičen ansambel. Skupina je razpadla, ostala pa sta on in dolgoletni glasbeni sopotnik David Šuligoj. “On je eden najbolj skromnih genijev, kar jih poznam. Dober človek, multiinstrumentalist. Poznava se tako dobro, da ko ga vprašam, koliko časa že delava skupaj, odgovori: preveč.” Smeh je požela tudi zgodba iz studia, ko so snemali s harmoniko. “Kitarist - ne bom ga imenoval - v studiu, je padel po tleh od smeha. Vse se vrača, vse se plača.” Prav smeh pa je bil pravzaprav rdeča nit večera.

“Ko prijatelju poješ v knjižni slovenščini, te malo čudno gleda”

Kako nastane kantavtor? Tudi za to ima Mlakar svojo teorijo. “V naših letih je bila večina tabornikov tam zato, da so se ob ognju kazali s kitaro. Če nisi bil dovolj dober kitarist ali pevec, si si moral izmisliti nekaj drugega. Tako nastane kantavtor.”

Pomembno vlogo je v njegovem svetu odigral jezik. Oziroma narečje. Mlakar, sicer sin Brkinke in Cerkljana, je občinstvu pojasnil, da je bila izbira dialekta povsem naravna. “Ko prijatelju poješ v knjižni slovenščini, te malo čudno gleda,” je dejal. “V dialektu se skriva človek. Tako kot govori, tak je.” Nekoč mu je celo nekdo svetoval, naj svoje pesmi prevede v knjižno slovenščino, “da bi bilo malo bolj enostavno za 'zastopit'”, a se tega nasveta k sreči ni držal. Brez narečja namreč ne bi bilo ne Iva Balile, ne Marja Špinela, ne Bandime, ne Štefane, Bertolina in številnih drugih junakov, ki so se iz pesmi že zdavnaj preselili v ljudsko izročilo.

Prav zato njegovi liki delujejo tako resnično. Pa čeprav pogosto niso. Ali pa so sestavljeni iz več ljudi hkrati. “Če hočeš, da stvar deluje resnična, se moraš fajn zlagat,” je pojasnil. Ob tem se je spomnil tudi ugibanj, kdo je v resnici Ivo Balila. “Nekoč so rekli, da je Ivo Balila Ivo Hvalica. Pa ni bil. Krivo je bilo samo to, da ...se rima na Ivo. Na Janeza bi težko našel rimo,” je dejal Mlakar in požel salve smeha. Če bi zgodbe zapisal natanko tako, kot so se zgodile, je dodal, bi mu ljudje očitali, da pretirava.

Prešernov trg v Kopru je bil poln kot že dolgo ne.

Foto: Maja Pertič Gombač

Ljubljana ga spravlja ob živce

Ko je beseda nanesla na Ljubljano, je trg preletel eden glasnejših aplavzov večera. “Že ko slišim za Ljubljano, postanem živčen. Tam sosed ni človek, ampak tekmec. Tekmec za parkirišče.” Veliko bližje mu je Izola, ki jo že dolgo dojema kot svoj drugi dom. “To je mediteran. Človek stopi iz hiše in ga nekdo takoj ustavi, naj sede in nekaj spije. Če bi živel v Izoli, ne bi kaj dosti naredil.” Nato je še pristavil, da se po njegovem Mediteran bolj ali manj konča pri Postojni, kar je med občinstvom naletelo na precej odobravanja. Navdih pa najraje išče v miru. “Zelo rad gledam v strop,” je priznal. Težava nastane, ko začnejo prihajati ideje. “Takrat običajno pride žena in mi reče, naj nesem smeti.”

Nekoliko resnejši ton je večer dobil ob vprašanju o fašizmu. Mlakar je najprej zamahnil z roko, da ga Gombač muči s takšnimi vprašanji. “Fašizem je tudi to, da me matraš s takimi vprašanji, porka mizerija,” je pripomnil, nato pa ponudil odgovor, v katerem je bilo več življenjske modrosti kot v marsikateri politični razpravi. “Fašizem se boji smeha, ker smeh relativizira. Če človeku, ki misli, da ima vedno prav, pokažeš, da je pri tem smešen, je to zanj največji poraz.” Fašizem je po njegovem slepota, ki jo človek sprejme prostovoljno, vedno pa potrebuje krivca nekje drugje.

Občinstvo je navdušil tudi z razmislekom o Descartesu. “Ko je Descartes rekel: Mislim, torej sem, ni imel čisto prav. Moralo bi veljati tudi obratno: Ne mislim, torej ne obstajam. Poznam ogromno ljudi, ki obstajajo ...”

Kantavtorji so izumirajoča vrsta

Za konec je na oder stopil še njegov prijatelj, sosed in soborec po kantavtorskih poteh Drago Mislej Mef. Razkril je, da je prav on organiziral prvi Mlakarjev nastop v Kopru. “Na konvenciji stranke Socialisti. Tja sem ga zvlekel, ker nisem vedel, kaj pomeni konvencija,” je priznal. Nato je v svojem slogu odigral En glaž vina mi dej, “prevedeno v slovenščino, da boste razumeli”, in še svojo Junak prekomorskih brigad. Mlakar mu je vrnil kompliment z ugotovitvijo, da so kantavtorji izumirajoča vrsta. “Smo pa romantiki. Mef se dela ciničnega, ampak je v resnici velik romantik.”

Večer se je končal z novo pesmijo. Eno od tistih, ki bodo našle prostor na prihajajočem albumu. Kdaj bo izšel, ni povedal. Je pa pojasnil, da pri njem stvari potekajo drugače kot drugod. Najprej pride promocijska turneja po oštarijah. Šele potem album. Primorska logika pač.