Izrežimo luknje v kožo resničnosti

Medtem ko so odprta vsa vrata in ko že nekaj časa slišim bobnenje - zamolkel glas,

dež nenadoma prileti iz zraka in pade na gole stene sonca.

Umetnost in z njo tudi gledališče nas lahko vzpodbujata, da si stvari, ki so okoli nas, predstavljamo tudi v drugačnih razmerjih - da lahko realnost mislimo tudi v drugačni scenografiji ali si predstavljamo načine bivanja in sobivanja z drugačnimi kostumi v drugačnih žanrih. David Graeber je prepričan: če smo sestavili ta svet mi, ga lahko mi tudi spremenimo, samo nehajmo se prepričevati, da je razvoj sveta, družbe, kapitalizma in tehnologije nekaj, čemur ne moremo ubežati. Mogoče bi bilo vznemirljivo uzreti svet okoli sebe kot nekaj, kar lahko spremenimo ne samo tako, da spremenimo sebe in svoje telo.

Sebastjan Horvat

Foto: Peter Uhan

V osemdesetih je po kontrarevoluciji prostotržnih politik Reagana in Thatcherjeve skupaj z aerobiko in newagevskimi praksami “dela na sebi” triumfiral tudi umetniški val postmodernizma, ki je na prvi pogled nadaljeval z modernističnimi prijemi avantgardnih umetnostnih revolucij z začetka 20. stoletja. V resnici pa je na veliko kolaboriral z obstoječim ekonomskim sistemom potrošništva: edino, kar umetnost lahko naredi, je to, da pokaže drsečo verigo označevalcev, ki se obupno skušajo pripeti na označence, pa jim to vedno znova spodleti; zato se “dajmo fascinirati” z igro označevalcev, ki se igrajo med sabo in jih umetniki postavljajo v nemogoče, presenetljive formalno serialne kombinacije. Domišljija se je reducirala na ples artističnih tehnološko virtuoznih znakov in podob vizualnega, ki operirajo z našo čutnostjo predvsem na polju ustvarjanja atmosfer, ki jih lahko beremo ali pa tudi ne, vedno pa je razvezana od vpliva na resnični svet. Grafit “oblast domišljiji”, ki je nastal med študentsko revolucijo '68 na Sorbonni, in slogan “bodimo realni, zahtevajmo nemogoče” namigujeta na drugačno domišljijo, ki ni prosto lebdeča, ampak je z različnimi vrvicami povezana s stvarnostjo okoli sebe in zahteva njeno spremembo. Tako kot je avantgardistična umetnost iskala svoje ozadje v večinoma komunistični ideologiji in vstopala v utopistične koncepte, tako se “nova” umetnost (zaenkrat predvsem vizualna) danes pripenja na akceleracionizem, ki se legitimira skozi koncepte tehnologije in predvsem umetne inteligence v smer singularnosti.

Akceleracionizem ni nič drugega kot še ena ideologija, ki se vzpostavlja hkrati na političnem in umetniškem terenu kot neizbežna prihodnost sveta, ki se ji pač nikakor ni moč izogniti, zato je edino, kar lahko naredimo, da sedemo na ta vlak in opisujemo stanje stvari. Benjaminovska teza, da je prava revolucija, da izstopimo z vlaka, se s tega zornega kota kaže kot popolnoma utopična in ne-umna, ker na stvari nimamo več vpliva in ker se je tehnologija že osamosvojila: “strgala se je s ketne” in ljudje smo za kapitalizem, ki je v teoriji akceleracionizma isto kot umetna inteligenca, celo popolnoma odvečni. Politika akceleracionizma se zato trdno navezuje na ekonomske koncepte “realnega” sveta in v svoji intenci skuša izbrisati notranjo sistemsko dihotomijo med demokratično naravo oblasti (parlamentarna demokracija, ločitev zakonodajne in izvršilne oblasti, nevladne organizacije, socialna država, sindikati, delo za nedoločen čas, javni servisi itd.) in menedžerskim vodenjem podjetij (subordinacijsko sprejemanje odločitev brez nobenega demokratičnega odločanja) ter problem rešiti na način korporativne države (korporacije bodo države, ki bodo podeljevale državljanstvo glede na zaposlitev). Ukiniti je torej treba vse cokle, ki nam stojijo na poti, da tehnološkemu razvoju omogočimo prosto pot - po navadi se to razume kot odstranitev vseh levičarskih pridobitev zadnjega stoletja, ki zaustavljajo napredek in hitrost tehnološko ekonomskega razvoja. Občutek, da smo pri tem nemočni oziroma da se sprejemajo odločitve drugje, se še stopnjuje z enormno rastjo birokracije, ki jo v zadnjih letih čutimo prav na vseh področjih, tudi na šolah, univerzah in umetniških institucijah. Ne gre za to, da bi sledili dobrim praksam terena, ampak da življenje in prakso dela stisnemo ter omejimo v zakone, ki jim moramo potem slediti pod grožnjo kazni.

Birokracija in kapital se nam vedno bolj kažeta kot “osmi potnik” (Primož Krašovec v Tujost kapitala), ki nam nenehno diha za ovratnik, kot imanentna tujost, ki se nam prilepi bolj v kosti kakor na dušo. Ta tujost (saj tehnologije ne čutimo kot pomočnika, ki nam lajša obremenitev in delo) je kot kalcinacija v kosteh, ki nam bolj povzroča apatijo in okorelost, predvsem pa nam ubija bit človečnosti. Po Davidu Graeberju naša domišljija vedno bolj postaja “transcendentalna” (leposlovje in filmi “tripajo” na škrate, bajeslovna bitja in superjunake) in vse manj “imanentna” (vse manj je vpeta “v akcijske projekte /.../, ki hočejo imeti resnične učinke na materialni svet”). Birokracija je torej orožje, ki skuša disciplinirati polji šolstva in umetnosti, ki bi morali najbolj usposobiti človeka v smeri užitka, radosti in kreativnosti, ne pa ga usmerjati, da postane zgolj funkcionalen člen sistema, ki proizvaja dobiček in prosti kapital (cenzura v umetnosti danes je samo finančna in maksima učenja, je le kopičenje podatkov v smeri individualnega “znanjskega” kapitala, ki ga lahko pridobi učenec oziroma študent, da bo bolj konkurenčen na trgu). V šolskem sistemu ne sme biti edini cilj proizvajati subjekte, ki bodo zapolnili manjkajoča mesta, ko se odprejo ob upokojitvi starejših, v gledališču pa projekte, ki bodo pripeljali čim več gledalcev ali strokovno javnih afirmacij. Kaj pa, če naj šola “proizvaja” subjekte, ki si bodo šele izmislili načine dela in institucije, ki jih bodo zasedli, ter umetnost, ki bo tako čudna, da je ne bo mogoče simbolizirati v smislu predhodnih pričakovanj?

Naš svet ni nastal in se ni razvijal po točno določenih vzorcih, ki so že od samega začetka civilizacije težili k modernosti, ampak je rezultat dostikrat nasprotujočih si teženj, potreb, korakov ljudi, ki so živeli svet, ki je izhajal iz njihove domišljije. Zato umetnosti ne smemo prepustiti tujosti neobhodnega - moramo se prepustiti domišljiji, misliti ta svet v svojem nasprotju ter iskati razpoke z ustvarjalnostjo in željo po kratkih generalkah za možnost drugačnega sveta. Potegnimo iz žepa škarje, da izrežemo luknje v kožo te realnosti. Temu bi včasih rekli revolucija.

medtem ko razpravljamo, kako se je vse začelo

medtem ko razmišljamo o tem, kaj še pride

o tem, kakšno je bilo življenje

o civilizaciji, praznih stenah in zgodovini, ki šele nastaja

o zlobni svobodi

o kritiki, ki ima tudi nezaželene posledice

ali bi raje lovili ribe ali nabirali želod

v šumu utripa srce stroja

ležim, ne spim, niti se ne potopim

si vsako leto izberem novo stran neba

slišim

tihi orkan

samoto avgusta

pet smrti

odmrznitev

eine kleine nachtmusik 4

Prispevek s podnaslovom Kako smo nehali skrbeti in vzljubili prihodnost je bil napisan za gledališki list. •